Brati začne na zadnji strani

LJUBLJANA – Četrt stoletja je bil pokojni južnoafriški voditelj Nelson Mandela po nedolžnem v zaporu, to je obdobje, ko se zlahka vse spremeni in postavi na glavo. Dovolj, da plane vse na bolje ali zdrsne vse na slabše. Že po nekih naravnih zakonitostih ne more biti več tako, kot je bilo. V takšnem času se rušijo sistemi, rojevajo nove države in propadajo okorele. Nekdo odide ali pride. Iz pubertetniških tolp se rojevajo odgovorne družine, iz vizionarskih idej – institucije. Takšne, kakršne so tudi Slovenske novice!

Na katere jo je njena snaha Lučka naročila – že ob samem začetku. Ko so bile Novice še v plenicah. Takrat, pred 25 leti, se je zgodilo, da je naši dolgoletni bralki, žal, prehitro umrl mož Lado. »Prej sva bila namreč leta naročena na neki drug časopis,« je začela razodevati 83-letna Ljubljančanka Slava Fabjan.

Takrat je na lepem ostala s tako mizernimi prihodki, da o kakšni novi tiskovini, normalno, ni razmišljala. Je pa omenjena snaha, ki je delala na Delu, izkoristila recimo mu zgodovinski trenutek, ko so slovensko medijsko krajino osrečile – Novice. In jo mahoma naročila nanje. »Že zaradi možganov, kajne, ki ne smejo zakrneti,« gospa Slava premišljuje 25 let zatem.

Bila je dolgoletna zdravstvena delavka, nenehno v stiku z najmlajšimi. Sprva je delala kot pediatrinja, toda ko sta privekala na svet njena otroka, Dušan in Barbara, je naporno službo zamenjala z nič manj napornim vzgojiteljskim delom.

V Šiški so v tistem času namreč ravno odprli Najdihojco, znameniti ljubljanski vrtec. Začela je v jaslih in spočetka skrbela za 50 dojenčkov. »Zelo so me imeli radi,« zlepa ne more pozabiti na tiste iskrene in hvaležne očke otrok, ki so ji, pa če so bili ti še tako naporni, lepšali in pestrili dneve njenega poslanstva. Vse do zaslužene penzije. »Tega ne bi menjala z ničimer!« In še: »Za ta poklic bi se odločila še enkrat!«

Je pripovedovala naša dolgoletna bralka, ki se je na Novice medtem že tako navadila, da bi ji bilo res težko brez njih. »Pogrešala bi jih, če jih ne bi bilo …« Mestoma se ji zdijo zabavne, včasih tudi resne. »V zadnjem času se mi zdijo celo boljše!«

Čeprav smo jo prepričevali, da to ni res, je vseeno prepričana, da ima eno grdo razvado: »Vselej začnem namreč brati pri zadnji strani!« Že zaradi biovremena oziroma tega, kako naj bi vreme vplivalo na (njeno) počutje. »Veste, mi, ki nas je doletela kap, smo nadvse vremenski, zato nas takšne informacije še kako zanimajo!«

Politike ne mara. Občuduje pa svoja otroka, s katerima se sliši prav vsak dan in ji nenehno stojita ob strani. Ponosna je, da jima ni v breme. Še kako pa je ponosna tudi na svoja vnuka, Jana in Aljo, iz česar sledi tudi njena in pravzaprav edina želja: »Da bi jima bilo v življenju postlano z rožicami, da bi bila zdrava in ostala takšna, kakršna sta!«