LJUTOMER – Antonija Skuhala in Franc Vaupotič iz Lukavcev pri Ljutomeru sta brat in sestra, živita le nekaj hiš narazen in sta na smrt sprta. V denacionalizacijskem postopku je vsakemu pripadlo približno milijon tolarjev. Antonija je tedaj za urejanje zadev pooblastila Vaupotičevega sina, a ta je umrl in zadevo je prevzel oče. Sestra odtlej zaman roti brata, naj ji vendar izplača njen delež z obrestmi. Pri 83 letih je skoraj nepokretna, rada bi šla v dom, a nima denarja. Antonija in Franc se nenehno tožita zadnjih osem let.
S takimi poudarki smo leta 2008 pospremili zapis iz Prlekije in zgodbo o tem, da so si na Slovenskem včasih najhujši sovražniki prav tisti, ki bi si morali biti najbližji, sorodniki torej.
Leto pozneje je Antonija v 85. letu starosti umrla, žalostna zgodba pa je še vedno še kako živa.
Ni dočakala denarja
Ker se Antonija ob našem obisku skorajda ni več zavedala okolice, se je v njenem imenu pridušal njen zdaj 93-letni mož Stanko. »Žena bi morala v dom starejših, saj potrebuje 24-urno nego. Jaz ji ne morem pomagati, saj sem tudi sam bolj šibkega zdravja. Toda v domu bi morali mesečno plačati okrog 800 evrov, teh pa nimava. Oba skupaj dobiva le kakšnih 500 evrov pokojnine. To je premalo za normalno življenje, kaj šele za dom. Od otrok ne moreva ves čas pričakovati pomoči, saj imajo svoje družine in ne morejo v nedogled skrbeti za naju. Če pa bi nam Vaupotičevi vrnili dolg, potem ne bi bilo težav.«
Vse skupaj se je začelo, ko se je pred leti končal denacionalizacijski postopek, v katerem so trije otroci zdaj pokojnih Jakoba in Terezije Vaupotič namesto nacionaliziranega premoženja od države prejeli natanko 93.749 nemških mark.
Stanko nam je povedal, da sta z Antonijo naredila največjo napako že takoj po osamosvojitvi Slovenije in uveljavitvi denacionalizacijskega zakona, ko je Antonija bratovega sina Franca ml. pooblastila, da jo zastopa pri urejanju denacionalizacijskih zadev in vknjižbi obveznic Republike Slovenije pri Klirinško-depotni družbi. Pozneje je Franc ml. nenadoma umrl, zadevo je, kot rečeno, prevzel njegov oče.
| Svoje hočejo nazaj Zgodbo smo seveda poskušali preveriti tudi na drugi strani, pri Vaupotičevih, a smo naleteli na gluha ušesa. Pripravljeni so bili povedati le, da so se večkrat poskušali pobotati, a da Skuhalovi na to naj ne bi bili pripravljeni. Trdijo še, da so upoštevali vse končne sodne odločitve, ko pa je vrhovno sodišče odločilo drugače, samo zahtevajo svoje nazaj. |
Od njega pa Antonija v vseh teh letih ni mogla izterjati denarja, čeprav so sodišča izdala številne odločbe. No, večina sklepov ji je prisodila tretjino omenjenega zneska, ta naj bi z zamudnimi obrestmi znašal že več kot 30.000 evrov, a kaj, ko so se Vaupotičevi pritožili na vsako odločitev. Morje odločb, sodb, pritožb in ugovorov je bilo že spisanih, edini, ki so si meli roke, pa so bili kajpak dobro plačani odvetniki.
Antonija ni dočakala pravnomočne sodbe, da ji skupaj z obrestmi pripada 43.000 evrov, Vaupotičevi so jih namreč morali pred grožnjo izvršbe naposled le plačati.
S tožbo nad umirajočega
Antonijin in Stankov sin Stanko živi v Nemčiji, hčerka Milena in drugi sin Franc pa v Kanadi. Slednji se za Slovenske novice spominja, kako so po več kot desetletju tožarjenja le dobili tisto, kar jim pripada, a žal šele po materini smrti.
»Upali smo, da je vse skupaj naposled končano, pa se očitno vse skupaj začenja znova. Zdaj nas sorodniki spet tožijo in zahtevajo, da sredstva, ki jih je oče prejel na podlagi sklepov sodišča kot materino odškodnino, vrnemo, ker da je vrhovno sodišče po tako dolgem času našlo nekakšno napako. Ne morem verjeti, kakšni so to ljudje, da so se s tožbo spravili nad človeka, ki umira v domu starejših občanov v Ljutomeru. Sploh se ne zaveda več in nikomur ni jasno, kako ga lahko nekdo toži. Tožijo tudi mene in moja sestro ter brata, čeprav nismo nič dobili, denar, ki je prišel za pokojno mamo, je šel za plačilo doma.«
Kot pravi Franc, je šokiran nad karakterjem sorodnikov, ki tožijo umirajočega človeka. »A ni boga, da vrnemo teh 43 tisočakov, saj je to materin denar, njena dediščina. Verjamem pa, da bo sodišče potrdilo tisto, kar je enkrat že prisodilo. Zaradi tega denarja gotovo nihče ne bo srečen in nihče ga ne bo odnesel tja, kamor bomo prej ali slej vsi odšli,« je jezen Franc, iz katerega bruhne še en pomenljiv stavek. »Takega sorodstva ne želim nikomur na svetu!« V naslednjem hipu se vpraša, ali nemara za vsem skupaj ne stoji sorodnica, ki je zaposlena na pomembnem delovnem mestu v pravosodju.
