V teh dneh je Nina Jeralič nadvse vesela. Včeraj je praznovala 35. rojstni dan, čez nekaj tednov se bo možila. Otroka Gašper in Neža sta v vrtcu, njen izbranec Primož v službi. »Vedno sem nasmejana, se trudim. Pa saj ni težko. Če imaš vse pospravljeno in je doma vse, kot mora biti, potem ni razloga, da bi skrival veselje in ga ne delil z drugimi,« pojasni študentka fakultete za organizacijske vede. Pa ji ni bilo vedno lepo. Pred 13 leti je njen brat Jaka Jakopič zbolel za rakom, pred sedmimi je njen bodoči mož Primož pristal na invalidskem vozičku. Vzela se bosta marca letos, Nina pa že peto leto nosi njegov priimek. »Ko sva se preselila v Ivančno Gorico, je bil na poti že prvi otrok. Želela sem, da bi se vsi pisali enako,« pojasni, kako je dekliški priimek Jakopič menjala za moževega. Vse skupaj je požegnal tudi bodoči tast, Primožev oče.
Nina in Primož se poznata od leta 2006. Primož je bil atlet, Nina pa je že končala svojo badmintonsko kariero. »Združil naju je tedanji Primožev atletski trener Slavko Malnar, ki je bil trener fanta moje prijateljice. Na enem od treningov sva bili s prijateljico, Slavko pa je rekel, kaj tako luštni punci počneta tu. V šali sem odvrnila, da iščem fanta.« Ko mu je Nina razkrila želje, je poklical Primoža in mu pojasnil, da ima ob sebi punco zanj. Hitro sta se dogovorila za prvo srečanje in srebanje kave. Po petih zmenkih, vsakič je močno deževalo, sta šla na skupno pot. »Bila sva si usojena in oba zelo spontana,« nadaljuje Nina. Pozimi 2008 pa so se načrti obrnili na glavo.
Hodil ne bo nikoli več
Bil je 25. februar, ko je Primož med smuko na Krvavcu obležal poleg hloda v zaščitni mreži ob progi. Počili sta mu enajsto prsno in četrto ledveno vretence, poškodovanih je imel sedem reber, predrta pljuča, počeno limfno žilo. »Tašča me je klicala okoli desete in me vprašala, ali sem danes že kaj govorila s Primožem. Odvrnila sem, da ne,« Nini misli uidejo v ta nesrečni čas. Nato ji je Primoževa mama povedala, da so ga s helikopterjem odpeljali v ljubljanski klinični center. »To mora biti hudo, če je kar takoj v helikopterju,« je prešinilo Nino.
Ob prihodu v bolnišnico so jih dali v šok sobo, po nekaj urah čakanja pa so jih poklicali: »Lahko ga greste pogledat, a hodil ne bo nikoli več,« so bile besede zdravnika, ki so zarezale v Primoževe najbližje. »Ves je bil zlateničen. Same cevke je imel, komaj sem prišla do njegovega obraza, bil je povsem neprepoznaven.« Nina kljub temu ni mogla verjeti, da se bodo uresničile črne napovedi. »Vedela sem, da je Primož trmast in odločen. Ko bo izvedel, da ne bo hodil, bo znorel.« Pa ni, odpravil se je po pomoč k psihologu. Nina je trpela, veliko je prejokala, Primož ji je bil vse na svetu. »Rada sva se imela, še danes se imava. Nikoli nisem pomislila, da bi ga zapustila. Zbrala sem moči, da sem šla naprej. Pred nesrečo sva razmišljala o poroki in otroku. Takrat sva morala malce počakati, prva skrb je bila Primoževa rehabilitacija. Saj še sama ne vem, od kod sem vse to črpala. Poskusila sem vse spraviti v smeh. Ni bilo lahko, saj so jokali vsi: tete, strici, starši...«
Verjela je, da mu bo uspelo, vsak dan je bila pri njem. »Tudi ko je bil v komi, sem se pogovarjala z njim. Upala sem, da se zbudi. Nikoli pa nisem jokala ob njem,« se spominja trenutkov na travmatološki kliniki. »Bila sem že kar domača tam, med 15. in 19. uro sem bila z njim. Sestre so mi večkrat skuhale kavo,« je še danes hvaležna tamkajšnjemu osebju. Primož se je zmazal, njun odnos pa je zaživel na novo. Od leta 2010 sta v Ivančni Gorici, kjer sta si uredila stanovanje. Prišli so tudi otroci. »To pa je veselje! Sva mislila, da nama ne bo uspelo. Pa se je zgodilo!« še doda Nina, ki je nekaj let poprej od blizu spremljala tudi bratovo bitko za življenje.
Pomislila na konec
Imela je 22 let, brat Jaka pa 24, ko so mu na onkološkem inštitutu aprila 2002 diagnosticirali hodgkinov limfom, raka na bezgavkah in 13 metastaz na pljučih. Prejel je 15 kemoterapij in 32 obsevanj. »Povezana sva, morda si niti ne pokaževa, kako se imava dejansko rada,« opisuje Nina odnos z bratom. Še danes mu je hvaležna za pravo življenjsko šolo in lekcijo, ki jo je dobila ob njegovi bolezni. »Ko človek sliši besedo rak, pomisli na najhujše, na smrt, na konec … Tisti dan ga je mama pripeljala domov. Opazovala sem ga iz kopalnice. Jaka se je smejal … Povsem kul je bil … Ni mi bilo jasno. Jaz sem jokala, njemu pa je bilo do smeha ob taki diagnozi. Nisem vedela, kako naj se vedem. Obljubila sem si, da stopim brez solz do njega in ga povprašam, kako je bilo pri zdravniku,« se spominja Nina.
Težki časi za družino so se začeli. Mati svojih čustev ni zadrževala, oče je solze skrival. Brat je prestajal zahtevno zdravljenje, na eno od kemoterapij ga je pospremila tudi sama, največkrat so šli z njim prijatelji.
»Večkrat sem ga vprašala, ali ga kaj boli. Vanj nisem drezala, sem ga pa občudovala. Hecal se je, hodil na morje, bil je brez las in obrvi … Bil je moj vzornik,« ne skriva občudovanja. »Bolezen je trajala in trajala, borili smo se, potem pa je prišlo olajšanje. Zdravila so naredila svoje, situacija se je popravila. Jaka je ozdravel, naj tako tudi ostane,« reče Nina z upanjem, da je najhujše za njimi enkrat za vselej. Jaka jo je naučil tudi tega, da zna reči hvala in prosim. »Prej mi je bilo doma vse samoumevno. Zdaj mi ni težko reči mami hvala, ker čuva otroke, ali pa prositi, da naredi kosilo. Jakova bolezen nas je še bolj povezala,« poudari Nina Jeralič, teta treh bratovih hčera, Taje, Inje in Otje.
Povezana s športom
Nina je hotela biti vzgojiteljica, a ji je osorna učiteljica na sprejemnih izpitih to preprečila. »Povedala sem, da sem imela v 7. razredu operiran bobnič. Odvrnila je, da gluhih ne sprejema,« se dogodka z malce grenkobe spominja Nina. Hotela je biti tudi defektologinja, a ji je to odsvetoval oče. »Menda zato, ker sem preveč nežna in mila za te zadeve.« Vmes je igrala badminton, na športni poti je imela vso podporo staršev. Oče Matjaž, sicer nogometni trener, je bil kondicijski in psihološki trener, mama Lidija je podpirala štiri vogale pri hiši. Nina je še danes tesno povezana s športom, v Ivančni Gorici skrbi za vadbo otrok, zaposlena pa je na Okrožnem sodišču v Ljubljani.