MARIBOR – »Si lahko zamislite, da bo ljubi bog pozimi v Maribor poslal celo sneg? Pa kje smo mi? V Sredozemlju, bognedaj, celo v Afriki? Od kod so bili veleumni projektanti in gospodje z dvovrstičnimi titulami iz številnih zavodov? Boljši rezultati bi nastali, če bi svinčnik prijel v roke kmet z zdravo pametjo in brez dokončane osemletke. Vrnite sredstva, ki ste jih pokradli, vrnete pa lahko tudi vse titule in nam namesto skrpucala, ki ste ga postavili, vrnete staro tržnico, ki je bila vzor lepote in uporabnosti v primerjavi s to, ki ste nam jo podtaknili,« se je o stanju na osrednji mariborski tržnici v svojem odprtem pismu, ki je zaslovel s pomočjo družabnih omrežij, razburila branjevka Marija Kos iz Ruperč.
Vrnite denar,
postavite streho
Mariborska mestna tržnica na slovitem Lentu je nekoč veljala za pravo središče družabnega dogajanja v mestu. Bila je obljudena in priljubljena ter v ponos meščanom. Pred dobrimi osmimi leti so jo pod taktirko takratnega prvega moža Franca Kanglerja zelo pompozno obnovili. A že kmalu je postalo nadvse očitno, da ima velike pomanjkljivosti. Dežniki v obliki lijaka ob vsaki že najmanjši napovedi snega ostanejo zaprti, saj se je pod težo snega v zadnjih letih platno trgalo kot za stavo. »Smo mi postavili drage marele, ki se zlomijo pod snegom in od katerih v dežju v curkih teče, da potrebuješ škornje in dežni plašč kot osnovno opremo? Dragi moji, vrnite denar in nam postavite streho,« je odločna branjevka, ki je po svojih besedah na tržnici prodajala že v svoji mladosti. Nato pa še pristavila bolečo resnico: »Prodajali so moji predniki, moji otroci pa ne bodo več in otroci večine od branjevcev, ki zmrzujemo in smo premočeni na tržnici, tudi ne.«
Da rešitev z dežniki ni niti najmanj primerna, je postalo jasno že prvo zimo. V javnem mariborskem podjetju Snaga, kjer so koncesijo za upravljanje tržnice dobili pred petimi leti, so že prvi dan začeli iskati rešitve. »Dežnike zapiramo, ker se pod težo snega platno trga in so potem vsa vzdrževalna dela dejansko razvrednotena. Ta popravila pa niso poceni, saj popravilo enega platna stane več kot tisoč evrov,« v Snagi pojasnjujejo razloge, zakaj zapirajo dežnike. Obenem poudarjajo: »Zavedamo se, da dežniki niso ustrezna rešitev, prepričani pa smo, da ko bo Mestna občina Maribor izbrala koncesionarja, ki bo tržnico upravljal naslednjih deset let, pristopila k projektu izgradnje fiksne strehe na osrednji tržnici in tako rešila nastalo situacijo.«
Brez upanja,
le olajšana duša
Branjevka Marija Kos v svojem pismu poudarila, da nima lažnega upanja, da bo s svojim žolčnim govorom kar koli spremenila: »Ni vas blizu, vas, tako imenovanih strokovnjakov. Nič ne hodite občudovat svojega življenjskega dela. Prepustili ste nam ga. Verjamem, da bi bila tržnica povsem drugačna, če bi jo uporabljali v toplih pisarnah. Kakšen fotograf jo poslika poleti, v soncu, ko so dežnički videti tako lepi pa tudi mah na njih ni tako opazen. Nimam upanja, da bo moj odziv zbudil koga od pristojnih, moram pa si vsaj malo olajšati dušo.« Pa je njeno pismo vendarle premaknilo zadevo z mrtve točke. Že dva dni zatem so se na sedežu mariborske občine na sestanku zbrali vsi veljaki mesta pod Pohorjem. Po besedah vodje urada za komunalo Vilija Eisenhuta bodo Snagi podelili dolgoročno koncesijo za upravljanje tržničnih površin v mestu. In prva naloga Snage, ki je v stoodstotni lasti občine, bo skupaj z vodstvom občine najti rešitev za trajno pokritje strehe na osrednji tržnici na Vodnikovem trgu. »Neprimerni dežniki bodo odstranjeni,« pravi Vili Eisenhut.
Ideja o pokriti tržnici je stara že več let. V Snagi so si že kmalu po prevzetju upravljanja prizadevali, da bi osrednja tržnica dobila streho, ki bi bila oblikovno podobna zdajšnjim dežnikom, le da bi bila fiksna. A se je zataknilo, saj je tej rešitvi odločno nasprotoval mariborski zavod za varstvo kulturne dediščine. Izvedeli smo, da si njegovi vodilni možje prizadevajo, da bi rešitev našli z arhitekturno delavnico študentov arhitekture. Iz različnih predlaganih rešitev pa bi se pozneje izbrala najustreznejša različica, ki pa po mnenju zavoda ne bi smela imeti fiksne strehe. Slišati je, da sta Snaga in zavod za varstvo kulturne dediščine našla skupno besedo, tako da nova rešitev vsaj pri tem ne bi smela naleteti na pretrd oreh.