OBNOVLJEN VODOVOD

Bralci Novic v vasico 
spet pripeljali vodo

Objavljeno 08. november 2014 15.50 | Posodobljeno 08. november 2014 15.50 | Piše: Boštjan Fon

Česar se Slovenec loti, to tudi izpelje, je prepričan Ramiz Mihmić iz bosanske Rečice.

V vasi je dokončno uničenih štirinajst hiš. Foto: Boštjan Fon

REČICA, OLOVO – Majsko divjanje narave na Balkanu je v občini Olovo povzročilo za več kot šest milijonov evrov škode, nevarnih za bivanje je od takrat devetnajst hiš, štirinajst od teh jih je v vasi Rečica. Plaz na pobočju hriba Gaja je poleg škode na stavbah in poljih potrgal vode vaškega vodovoda. Zato smo se pri Slovenskih novicah odločili, da namensko ponudimo finančno pomoč vaščanom pri obnovi vodovoda, ki smo jo zbirali v Krambergerjevem skladu. Pred časom smo jo osebno tudi izročili v roke župana občine Olovo Đemala Memagića.

Simpatično navihanih Bosancev iz Rečice optimizem ni zapustil. »Če smo našli rešitev za odganjanje divjih svinj, ki so rile po poljih in žrle naše pridelke, potem bomo tudi vodo nekako speljali po vasi,« je smeje razlagal Hazim Smajić ob svojem psu z imenom Cigo. Rešitev nadloge z divjimi prašiči, ki jih je letos v okolici vasi več kot prejšnja leta, je nadvse preprosta: med drevjem je napeta vrv, nanjo je z verigo priklenjen pes, ki se sprehaja sem in tja, na vrvi pa je še kravji zvonec, ki ga pes s svojimi premikanjem udarja in tako s hrupom plaši divje živali. »Plaz je odnesel del ceste do moje hiše in polj v vrhu vasi, tako da moram zdaj vse prenašati gor in dol po bregu na svojih ramenih, kar pa sploh ni tako slabo,« je v zoprnem položaju nekaj dobrega našel Smajić: »Bom vsaj malo bolj pri močeh pred zimo.«

Vahida in Salem Smajić sta lani popolnoma obnovila hišo, konec maja pa sta se morala preseliti k sosedom, saj je plaz naredil na stene hiše takšen pritisk, da se bo stavba kmalu porušila. »Ni bilo druge kot zavetje poiskati pri sosedovih. Kako bova s hišo, še ne vem,« je skomignil z rameni Salem, ki je bil med vojno v Bosni na precej visokem položaju v bošnjaški vojski, a o tem noče razpredati. Raje pove kaj o ovcah, ki jih par redi za svojo zabavo, in vrže nekaj strupenih čez trenutno gospodarsko situacijo v njegovi kmetijski panogi: »Ovce striževa z ženo zato, da malo povežbava za tekmovanje v ročnem striženju ovac, in zato, da jim ni vroče. Volno pa zavrževa, kajti njena odkupna cena je, ne boste verjeli, dvajset pfenigov oziroma deset vaših centov za kilogram, kar je sramota.« Srečali smo ga še popoldne v Olovu, ko se je spustil v dolino po nakupih, in seveda se je ustavil na obveznih čevapčičih v Oazi. Mimogrede, če boste v Olovu poizkusili to nacionalno bosansko jed v omenjenem lokalu, boste spoznali, da so tisti razvpiti mojstri žara iz sarajevske Baščaršije pravzaprav navadni diletanti, ki obvladajo marketing bolj kot peko čevapčičev.

Frajer je bil tisti,
 ki je šel v Slovenijo

»Nihče me ne bo prepričal, da nismo Slovenci in Bosanci oziroma kar vsi narodi, ki živimo v Bosni, na neki čuden način tesno povezani, morda celo bolj, kot sami zaznavamo,« je ob kavi na terasi hiške, ki se je plazu izognila, modroval Ramiz Mihmić, ki ga vsi v vasi kličejo Mujo: »Pred desetletji, ko se je šlo po bivših republikah služit vojaški rok, je bil vsak, ki je lahko šel v Slovenijo, velik frajer. Bil sem v Tolminu, v gorskem bataljonu, in ko sem se vrnil v domači kraj, sem se le obrnil in šel nazaj. Dobil sem delo, bil sem zidar in veliko sem se, predvsem na področju kulture, naučil. Vem, da smo bili Bosanci za Slovence, ki so bili že takrat par sto let pred nami, čudaki in morda moteči, ampak mi smo s svojo glasnostjo prinesli nekaj veselja, nekaj drugačnosti in iz lastne izkušnje vam povem, da so mi bila leta v Sloveniji nekaj najlepšega.« Ramiz dodaja, da je takoj, ko se je izvedelo, da bomo prek Slovenskih novic začeli akcijo zbiranja pomoči za njihovo vas, vsem povedal, da če so Slovenci zraven, bo pa vodovod zagotovo obnovljen: »Taka je moja izkušnja. Česar se Slovenec loti, to tudi izpelje.«

Otročad iz vasi nič več ne pogreša šolskih klopi v nižje ležeči vasici Solun. Na veliko uporabljajo deset računalnikov, ki smo jih iz naše časopisne hiše dodali 10.000 evrom donacije vašega in našega Krambergerjevega sklada. Drage bralke in spoštovani bralci, zagotovo vas zanima, kdaj bo pritekla prva kaplja iz obnovljenega vodovoda v Rečici. Včeraj nas je poklical Sead Gledo in kratko poročal: »Še pred novoletnimi prazniki boste spet naši gosti, saj bo vodovod predvidoma začel delovati v začetku decembra, če se bo le vreme držalo. Kot smo povedali, smo večino zemeljskih izkopov opravili vaščani sami z rokami, zdaj čakamo samo še polaganje vodovodnih cevi. Ko bo vse gotovo, morate s Slovenskih novic priti do nas in prvi odpreti pipo, kjer bo tekla voda iz našega in vašega vodovoda!«

 

Vas nekadilcev

Vsak pravi kadilec ob kavi prižge tobačni zvitek. V Bosni, kjer je pitje kave več kot le minutka ali dve oddiha, večinoma že postrežejo kavo skupaj s cigareto. In to ne kakršne koli, temveč drino, ponos bosanske pridelave tobaka. Kadi se lahko v vseh gostinskih prostorih, četudi se v njih streže hrana. Zato je vas Rečica svojevrsten fenomen. V vasi smo našteli enega samega kadilca! »Pred dobrim desetletjem in pol v vasi samo otroci niso kadili,« se zasmeji Sead Gledo: »Tudi sam sem bil kadilec, skoraj vsak dan sem pokadil po tri škatlice. Potem sem zbolel za gripo in od takrat nisem več segel po tobaku. Nekaj jih je prenehalo že pred mano, pa so mi bili za zgled. V nekaj naslednjih letih smo razen enega vsi v vasi prenehali kaditi, kar je res zanimivo.«

 

Deli s prijatelji