ANDRAŽ NAD POLZELO – Ločanovi, ki jim je ogenj sredi aprila vzel dom, so sredi gradnje nove hiše. Izjemen odziv krajanov Polzele, Rdečega križa, podjetnikov, sosedov in sorodnikov pa daje slutiti, da bodo kmalu spet na svojem.
Konec aprila smo obiskali družino Ločan v Andražu nad Polzelo, ki je do nesrečnega nedeljskega popoldneva sredi istega meseca, v katerem so ji ognjeni zublji vzeli najdragocenejše – dom –, živela mirno in skromno. Petčlanska družina s tremi mladoletnimi otroki Jožijem, Tanjo in Katjo se je v hipu znašla v veliki stiski. A vse kaže, da jim bo kmalu spet posijalo sonce. Ob našem vnovičnem obisku, ko smo jim simbolično predali ček, s katerim so jim tudi bralci Slovenskih novic namenili 1000 evrov iz Sklada Ivana Krambergerja, smo namreč že uzrli novogradnjo, ki ji manjka le še streha. Ostrešje je že izdelano, le prekriti ga je še treba. Žal je ravno ob našem obisku deževalo, a če bi sijalo sonce, bi težko prešteli vse, ki se v teh dneh trudijo in hitijo, da bi Ločanovim čim prej spet zagotovili mirnejše življenje.
»Saj veste, kako je. Do strehe gre še kar hitro in se nekaj vidi. Potem se začno mala dela, stroški so vse večji in še bo trajalo nekaj časa, da bo hiša primerna za vselitev,« nam pove Stanka Ločan, ki sta ji ob našem obisku delali družbo hčerki Tanja in Katja. Najmlajši, komaj dveletni Joži je bil v vrtcu, mož Simon pa v službi. »Saj bi ostal doma, če bi bilo vreme lepše in bi potem lahko še kaj naredil. Tako pa je škoda prostih dni, ki so tako dragoceni,« njegov izostanek opraviči Stanka. Kar seveda še kako razumemo. Simonu, ki je v službi na velenjski Komunali, gredo tam zelo na roko. »Res, vsi sodelavci z direktorjem Urošem Rotnikom na čelu so nam do zdaj že veliko pomagali in se res izkazali, zato smo jim izjemno hvaležni,« s pohvalami ne skopari Stanka. In doda, da gre velika zahvala tudi sosedom, sorodnikom in prijateljem, ki jim nesebično pomagajo po najboljših močeh. »Res je veliko vredno, če imaš na voljo toliko pridnih rok,« še prizna Stanka in nam pokaže gradbeni dnevnik in svojo lastno beležko, v kateri skrbno hrani vse podatke o gradnji pa tudi vse račune in doslej darovano pomoč.
Katja od botra dobila denar za sobo
Ločanovim so začasen dom ponudili najbližji sosedje v starejši hiši, tik ob njihovi, ki je bila prazna. V njej imajo bivanje zagotovljeno do oktobra. Do takrat pa morajo biti spet na svojem. Da morajo biti takrat že v svoji novi hiši, je ob našem prvem obisku zagotovil tudi polzelski župan Jože Kužnik, ki se je takoj po nesreči izjemno zavzel za pomoč družini. V pomoč se je aktivno vključilo še žalsko območno združenje Rdečega križa, prav tako Karitas, Rdeči križ Slovenije pa je iz solidarnostnih sredstev nakazal 2500 evrov. »Do konca junija se je na računu občine Polzela, odprtem posebej za pomoč družini, vključno z donacijo Rdečega križa, tako zbralo 16.928 evrov. Več kot 12.100 evrov so donirala gospodinjstva iz krajevnih odborov Sevčnik, Podsevčnik, Jajče, Lovče, Topolovec, Hotunje in Dobrič. Posamezniki so nakazali še 1292, podjetja pa 1020 evrov,« s podatki postreže Alenka Kočevar, direktorica občinske uprave občine Polzela. In doda, da so nekaj denarja zbrali tudi v vrtcu in polzelski šoli, pa celo Katjine in Tanjine sošolke in sošolci. Zbrane pa je bilo tudi veliko materialne pomoči ter je verjetno še bo in bo ovrednotena na koncu.
Kot so nam še povedali Ločanovi, so se gradbena dela začela sredi maja, ko so končno dobili tudi gradbeno dovoljenje. »Nekaj težav je bilo s pridobivanjem dovoljenja, saj je kmetija zaščitena,« pravi Stanka. A je očitno prevladal zdrav razum in so uradniki razumeli, da Ločanovi za takšno nesrečo, ki jih je doletela, niso krivi sami. Strokovnjaki so ugotovili, da obnova več kot 200 let stare hiše ni smiselna. Zato ni bilo druge poti, kot da se zgradi nov dom. In od takrat, ko so se začela prva gradbena dela, do takrat, ko so na ostrešje postavili smrekico na začetku julija, sta minila manj kot dva meseca. »Doslej smo sami prispevali za gradnjo 8000 evrov, ne da pa se prešteti vseh prostovoljnih ur in uslug, ki so nam jih doslej ponudili tako svak, torej možev brat, kot tudi moji trije bratje Bojan, Janez in Miran Šumah,« nam zatrdi Stanka. Solze žalosti so v njenih očeh nadomestile iskrice upanja, da se jim bo do oktobra morda vendarle uspelo vseliti v nov dom. Pa počitnice? »Oh, teh pa nikoli nismo imeli. No, pravzaprav enkrat samkrat smo bili doslej na morju vsi skupaj, a za kratek čas. Katja in Tanja bosta šli za nekaj dni na morje z enim od mojih bratov,« pravi Stanka, ki jo še najbolj skrbi, kako bodo hišo, ko bo enkrat zgrajena, opremili. A morda je tudi ta skrb odveč, saj je od svojega strica, birmanskega botra, dobila denar za opremo sobe, prav tako so jim ljudje podarili že kar veliko rabljenega, a izjemno lepo ohranjenega pohištva. »Tridelna omara je kot nova,« še pove Stanka, ki lahko računa tudi na pomoč Gorenja, kjer je zaposlena za polovični delovni čas. »En gospodinjski aparat mi bodo podarili, druge bom lahko dobila po nekoliko sprejemljivejših cenah,« nam še pove. Tokrat smo se od Ločanovih poslovili z lažjim srcem in rekoč, da se zagotovo vidimo še v tretje. Takrat bo, upamo, razlogov za slavje že več kot dovolj.