Za mnoge je vinogradništvo vir dohodka, s katerim si vsaj za silo povrnejo stroške pridelave, o primernem dobičku pa že dolgo ne razmišljajo več. Zadnja leta pridelovalci te žlahtne kapljice bijejo oster boj s konkurenco, na policah trgovin je vse več cenenega uvoženega vina, dostikrat dvomljive kakovosti, medtem se slovenski vinogradniki sprašujejo, kako, komu in po kakšni ceni prodati grozde ali mlado vino, kleti pa so bolj ali manj polne še od prejšnje trgatve.
Legenda pripoveduje, da je v Heratu živel mogočen vladar Šameran, katerega sin Badan je slovel kot odličen lokostrelec in je s puščico, natančno izstreljeno v glavo kače, ovite okrog orlovega vratu, ptiča rešil gotove smrti. Natanko čez eno leto je priletel isti orel in iz kljuna izpustil neznane peške, ki so jih so posadili. Čez čas je vzklila ena sama mladika, ki jim je bila povsem tuja. Po nekaj letih se je na rastlini pojavilo grozdje. Grozdi so se jeseni obarvali temno modro, jagode pa so bile polne sladkega soka. Zato so se domislili, da bi ga iztisnili in ga pustili v posodi, vrtnarju pa so naročili, naj opazuje, kaj se bo z njim dogajalo. Ta je ves prestrašen pritekel h gospodarju, mu povedal, da sok vre, dela mehurčke, brbota, in to brez ognja. V začudenje vseh se je po vrenju sok zbistril in dobil svetlo rdečo barvo. Zaradi vrenja je nekaj časa ostal nedotaknjen, ker so se bali, da je strupen. Gospodar je odločil, naj dajo rdečo tekočino piti na smrt obsojenemu, da bi tako ugotovili njen dejanski učinek. Če bo obsojenec preživel, mu bodo grehi odpuščeni. Po prvih požirkih se je ta nakremžil, saj je bilo vino kislo in trpko. Toda obljuba ga je spodbudila in je pil še naprej. Učinek je bil neverjeten. Čez čas je postal zadovoljen, veder, vesel, začel je plesati in peti pa tudi pitju se ni več upiral. Naposled je padel v globok spanec. Ko se je zbudil, ga je gospodar povprašal o počutju. Vprašani je povedal, da se počuti neverjetno, vendar se vsega ne spomni. Zato pa so si vse dobro zapomnili gledalci. Od takrat so začeli trto gojiti in vino je začel piti tudi vladar Šameran. Prav tako so ga poznali stari Rimljani. Ostanki in najdbe na slovenskih tleh pričajo, da so v davnini med svojimi pohodi gojili vinsko trto za lastne potrebe, vino so pili tudi navadni vojščaki.
Putarji, brači in drugi
Stare kronike poročajo o navadah in običajih na trgatvah. Kar veliko jih je ohranjenih, vendar današnje trgatve nimajo veliko skupnega s tistimi pred sto ali več leti. Znani so pisni viri o teh opravilih vinorodnih krajev, Haloz, Ljutomera, Gornje Radgone, Maribora, Goriških brd, Brežic in še katerih. Pred začetkom trgatve so najprej začeli delati sodarji. Pregledati je bilo treba hrastove sode, poškodovane doge popraviti, odstraniti vinski kamen, potem sta sledila večkratno izpiranje in razkuževanje, če niso hoteli, da bi bilo vino slabega okusa. In končno, ko je napočil dan za trgatev, je bilo doma pri vinogradniku vse na nogah. Pred gospodarjevo hišo, klet ali zidanico so prišli vsi, ki so bili povabljeni.
Jutranje vriskanje fantov je naznanjalo dan trgatve. Celo klopotci, odganjalci ptičev in znanilci bližajoče se trgatve, so mirovali. Zbrali so se putarji, brači in možje, ki so bili na preši, v kuhinji pa je že dišalo po dobrotah. Bolj ko je grelo jesensko sonce, boljša je bila kakovost grozdja. Trgači ali, kot so jim nekoč rekli, brači (obiralci z grozdjem obloženih trt), so polnili posode, putarji (nosači brent) so se s palicami v rokah pridno sukali okrog polnih posod grozdja. Na palicah so z noži delali zareze. Vsaka je pomenila eno odneseno puto, torej brento, v prešo. Več je bilo zarez, ponosnejši je bil putar. Grozdje so na preši nekajkrat premetali in naložili v pletene koše iz vrbovih vej. Skozi posebno sito, običajno pleteno takisto iz vrbovih vej, se je precejeni mošt stekal v veliko kad, iz nje pa v pripravljene sode.
Delo s starimi prešami je bilo težaško. V lesene ali pletene obroče so z lopatami vnašali grozdje. Obroče so zlagali od največjega do najmanjšega. Pri tem je bila potrebna velika potrpežljivost, da grozdje med stiskanjem ni izpadalo iz ogrodja obročev. Pod je bil iz hrastovine in že več dni prej so ga pripravili tako, da so z rogozom zapolnili vse špranje. Potem so ga zalili z vodo, da se je napel in tako zapolnil sleherno razpoko. Pri stiskanju je imel pomembno vlogo tako imenovani prešpanj, to je dolg in štirioglat lesen hlod vzdolž celotnega poda. Na skrajnem koncu je bilo vreteno, spodaj z velikim kamnom, najpogosteje odsluženim mlinskim kolesom, ki je omogočal močnejše stiskanje grozdja v košu. Pod kamnom je bila tako imenovana igla. Pri zadnji strani poda je bil pritrjen »stol«. To sta visoko postavljena lesena droga, ki imata odprtine, skozi katere se vstavijo »verige«. Verige so večinoma hrastove, dolge nekaj čez meter in oglato oblikovane. Služijo pravilnemu nameščanju preše.
Z izdelavo preš so se ukvarjali dobro izučeni tesarji, ki so znali izdelovati velike in lesene preše. Do leta 1954 ves vinorodni okoliš Ljutomersko-Ormoških goric ni imel skoraj nobene sodobno opremljene vinske kleti. Prevladovale so male lesene stiskalnice s slemenom. Njihova zmogljivost je bila majhna, po drugi strani pa je bil les za napravo takih stiskalnic zelo drag. Ponekod so se še ohranile velike preše, ki pa danes služijo le še ogledovanju željnih turistov. Danes so preše povsem drugačne, bolj praktične. Tudi trgatve se od pokrajine do pokrajine razlikujejo, glede na potrebe in navade iz preteklosti.
Lakote in žeje ni smelo biti
Kronisti o teh opravilih v Prlekiji pišejo takole: »Vsi, ki so sodelovali na bratvi, niso smeli biti lačni ne žejni. Nekoč so trgačem že zjutraj ponudili domačo pogačo ali orehovo potico, pozneje pa se je v severovzhodni Sloveniji ustalila navada, da so že pred začetkom trgatve pripravili pravi zajtrk: kislo štajersko juho z ajdovimi ali koruznimi žganci. Po zajtrku gospodar razdeli delo. Trgači se v vinogradu postavijo v vrste, po dva v vsako. Putarji si morajo v tem času priskrbeti poseben kol, ki ga označijo z datumom in letnico ter svojim imenom in priimkom. Kol ima dvojno vlogo: po eni strani pomaga putarju pri hoji po bregu navzgor, po drugi pa putar na njem z zarezami označuje, kolikokrat je grozdje odnesel v prešo. Tako je gospodar vsak trenutek vedel, koliko grozdja so že natrgali.«
Na trgatvi zbrano druščino je navadno zabaval harmonikar, občasno tudi trobentač. Na stiskalnici, preši, so morali prešarji poskrbeti, da se je grozdje zmlelo, odstraniti listje in poskrbeti, da je v kleti vladal red. Gospodinje pa so skrbele, da nihče ni bil lačen ali žejen. Že malica je bila obilna; meso iz tünke z zaseko, domač kruh, čebula, sirova pogača, vse skupaj pa so splakovali z najboljšim vinom lanske trgatve. Ko je bilo trgatve konec, je gospodar prinesel ročko vina in vsi trgači in putarji so morali popiti kupico ter tako nazdraviti trsom, da bi dobro prezimili in prihodnje leto spet obilno obrodili. Vse to so še večkrat dodobra zalili, kajti sode je bilo treba sprazniti in narediti prostor mlademu vinu.
