KRANJ – Leta 1997, nekako na prehodu v november, so v gorenjski metropoli odprli razdelilnico hrane. Tja je po tople obroke začelo zahajati 15 ljudi z roba družbe. Danes, dvajset let pozneje, v kranjsko razdelilnico vsak dan pride prek 90 uporabnikov. Hrano tistim Kranjčanom, ki so se znašli na dnu, že vse od začetka deli Božo Bajt.
Dolgoletni vodja razdelilnice hrane ugotavlja: »V vseh teh letih sem spoznal mnogo ljudi, ki so jih sem pripeljale različne usode – naj bo to izguba službe, alkohol, nedovoljene droge, psihične težave ali preplet vsega naštetega. Zgodilo se je že, da so tisti, ki smo jim obroke zagotavljali v razdelilnici, dobili službo, si sestavili življenje in se vrnili v svoj ritem. A takšni primeri so izjeme, ne pravilo.«
S Planine na Sejmišče
Sprva je bila razdelilnica hrane v baraki na robu blokovskega naselja Planina. Vodja razdelilnice me takoj popravi: »No, ni bila baraka. To je bila starejša hiša, ki je bila sprva res neugledna, a postopoma smo jo s prostovoljnim delom obnovili in uredili, da je bila videti veliko lepša kot na začetku.« Dobrih deset let so tistim, ki so se znašli na robu družbe, hrano delili v skromni hiški na Planini, zatem pa se je razdelilnica preselila v pritličje večje rumene hiše na Sejmišču, kjer so zgornja nadstropja preuredili v zavetišče za brezdomce.
Božo Bajt je v zadnjem obdobju opažal, da v kranjskih supermarketih vsak dan ostane neprodana, a še uporabna hrana. Dolgo je tuhtal in snoval, nato pa pred približno tremi leti začel uresničevati tudi ta projekt. Sprva so s pomočjo kranjske občine kupili hladilnike, sočasno pa so zgradili še mrežo prostovoljcev, ki vsak večer obredejo kranjski Mercator, Spar, Tuš in Lidl. Od tam se vrnejo s hrano, ki ji bo rok uporabe kmalu pretekel, in z izdelki, ki so bili tisti dan spečeni v supermarketu in so vse do odhoda zadnjih kupcev obstali v toploteki. »Poleg trgovin nam že vrsto let pomagajo podjetje Don Don, Biotehniški center Naklo in številni manjši podjetniki ter posamezniki, ki nam občasno podarijo hrano,« mrežo kroženja hrane, ki se je v zadnjih letih spletla okoli kranjske razdelilnice, opiše Božo Bajt.
Ob topli hrani topla beseda
Medtem ko v razdelilnici tople obroke vsak dan dobi okoli 90 uporabnikov, zagotovi Božo Bajt s sodelavci vsak dan hrano še za kakšnih sto ljudi. »Po presežke hrane, ki jih k nam pripeljejo iz trgovin, prihajajo predvsem upokojenci z zelo nizkimi pokojninami in družine, ki se komaj držijo nad gladino. Pomagamo tudi varni hiši, reintegracijskemu centru, stanovanjskim skupnostim in še mnogim, ki potrebujejo pomoč,« opiše sogovornik, ki med pogovorom večkrat poudari: »Mnogi v razdelilnici ne dobijo samo hrane, temveč tudi toplo besedo in prijateljski pogovor, ki marsikomu pomeni zelo veliko.«
Pomagamo tudi varni hiši, reintegracijskemu centru, stanovanjskim skupnostim in še mnogim, ki potrebujejo pomoč.
To mimogrede potrdi tudi možakar kakšnih šestdesetih let, ki je v razdelilnico prišel na kosilo. »Res je, tu se vedno lahko pogovorimo. Boža spoštujemo vsi, saj je človek na mestu, pa tudi med seboj se zelo dobro razumemo,« pravi in v obrisih odgovori na vprašanje, kaj ga je pripeljalo do tega, da je vsak dan okrog poldneva začel prijemati za kljuko Sejmišča 4: »Izgubil sem službo, nove ne dobim, denarja ni niti za hrano.«
Kot pravi Božo Bajt, ki je že dvajset let vsakodnevno v stiku s stisko Kranjčanov, je kriza v gorenjsko metropolo najostreje zarezala leta 2008. »Takrat so se marsikje po Sloveniji, tudi v Kranju, zaprla vrata mnogo podjetij. Številni delavci, ki so ostali brez službe in skromnih prispevkov, novih zaposlitev do danes niso našli. Takrat se je število tistih, ki sem prihajajo po hrano, močno povečalo,« ugotavlja Božo Bajt, ki zadnjih pet let opaža predvsem to, da revščina postaja tiha sopotnica vedno več upokojencev z najnižjimi prejemki.
