Žalostne usode se prepletajo v živahno rumeni stavbi na kranjskem sejmišču. Tu je zadnja štiri leta razdelilnica hrane. Tu vsak dan tiste Kranjčane, ki so se znašli na dnu, čaka topel obrok. A ne samo to. Hkrati ljudi z dna tu čaka prijazna beseda in marsikdaj še kakšen nasvet, ki ga premoreta Božo in Štefan.
Božo Bajt je razdelilnico vodil že, ko je ta leta 1997 začela poskusno delovati na Planini. Nostalgično se spominja, da so v uvodnih letih hrano za revne prispevale menze večjih kranjskih podjetij. A večina tovarniških menz po Kranju, nekdaj ponosnem predvsem na svojo tekstilno in čevljarsko industrijo, je že davno tega izginila. Danes denar za tople obroke, namenjene najrevnejšim, zagotavlja kranjska občina. Tu pa razmišljajo, da bi z novim letom vsak, ki pride po kosilo v razdelilnico, plačal devet evrov. »Pogojno imajo prav, saj bi tisti, ki ves denar zapije, seveda lahko plačal devet evrov za hrano. Vendar niso vsi, ki pridejo sem, alkoholiki. Mnogo jih denar nujno potrebuje za zdravila. Nekateri se že zdaj težko prebijejo skozi mesec, devet evrov zanje pomeni pravo malo bogastvo,« opozarja Božo.
V nasprotju z Božem je Štefan Kurnik v razdelilnici novinec, saj je tu zaposlen šele od marca. »Težko bi našel boljšega pomočnika,« pohvali Božo, nato pa Štefan pove svojo zgodbo: »Delal sem v podjetju z gradbenim materialom. Z motorjem sem imel prometno nesrečo. Zdrobljeno sem imel levo koleno, golenico, gleženj, potrgane vezi na desni nogi. Sledilo je sedem operacij in štiri leta rehabilitacije. Nato dve leti iskanja službe. Zdaj imam srečo, da sem prek javnih del zaposlen tukaj.«
A če se sreča ne bo obrnila, bo Štefan tu ostal le še do konca leta. V razdelilnici pravijo, da je sistem pač tak, da mu pogodbe ne morejo podaljšati, denarja, da bi ga zaposlili (pa čeprav zgolj za štiri ure), pa ni. Kam torej plujemo, če ni denarja niti takrat, ko pomoč (in z njo vred lepo besedo, ki jo nekaterim Kranjčanom lahko ponudi le Štefan) potrebujejo ljudje z dna?
