Pred enim letom, ko smo sedeli na kavi v Celju, je komaj hodil. Leve noge ni mogel premikati. Z rokami jo je prelagal iz avta na tla in spet nazaj... Leto zatem je 48-letni Nenad Stojaković energični trener mladih rokometašev Krškega, in, kar je najpomembneje, noga ga uboga in se premika. Hodi!
Nekdanjega reprezentanta slovenske izbrane vrste življenje ni ujčkalo, v zadnjih 15 letih se je nabiralo in nabiralo. Poleg zdravstvenih težav se je še ločil, zbolel je najstarejši sin, ukradli so mu avto, padel je v depresijo. Dvakrat so mu operirali hrbtenico, pod nož je moral zaradi kolen in ahilove tetive. Lani se je znašel na novem življenjskem razpotju. Moral se je odločiti, ali še tretja tvegana operacija hrbtenice ali alternativno zdravljenje. Izbral je drugo.
Športniki za športnika
»Ni predaje, to sta me naučila življenje in šport,« začne pripoved Nenad, ko se usede na klop, igralci pa nadaljujejo delo. »Nikoli in nikdar nisem zanikal ali odpisal uradne medicine.« Kljub temu se je odločil za okrevanje in operativne posege pri svetovno znanem brazilskem zdravilcu Joãu Teixeiri de Farii, imenovanem João de Deus, John of God po angleško, mi bi rekli Božji Janez. Pot k njemu v mesto Abadiânia na vzhodu Brazilije ni bila poceni. V organizaciji Nenadove prijateljice Dragane Jusupović so športniki dobrega srca zbrali 120 dresov in jih nato prodali na dražbi, Nenad pa je dobil evre za dolgo pot v Južno Ameriko. Prizna, da je bilo ob odhodu nekaj negotovosti. A ko je videl toliko ljudi v zdravilišču, je začutil olajšanje. »Če bi bil vrač ali kaj podobnega, ne bi trajal tako dolgo,« si misli o slavnem zdravilcu. Dvakrat je šel v deželo sambe, prvič 19. januarja, drugič 19. maja, obakrat za tri tedne. »Naučili so me, da se vse začne in konča v glavi. Spoznal sem, da moram kot človek nameniti čas samemu sebi.«
Izjemni športnik Nenad Stojaković je za Slovenijo zbral 33 nastopov, dosegel je 21 zadetkov. Na klubski sceni je nosil dres Dobove, Trebnjega in trboveljskega Rudarja. S slovensko rokometno vrsto je bil leta 1993 tretji na mediteranskih igrah. Bil je tudi mladinski jugoslovanski reprezentant v metu krogle. Še danes je zaposlen v Cinkarni Celje, kjer je delal tudi v času aktivne športne poti. Pred delom v Krškem je vodil mlajše selekcije v klubu Gorenje Velenje. |
Pospravljeno tudi podstrešje
Ko ga povprašamo po zdravljenju, nastane zagata. »Težko je nekomu opisati poseg, če ne pride do dotika. Sam sem to doživel! Prestal sem šest nevidnih operacij. En poseg traja od 20 do 40 minut. Imaš zaprte oči, nihče se te ne dotika. Občutki po tem pa so taki, da na nogah ne moreš stati. Niti oči ne odpiraš vsaj 24 ur. V tem času ležiš v zatemnjeni sobi,« opiše poseg, ki ga je Božji Janez opravil iz sosednje sobe. Logične, umske razlage nima, a Nenad si s tem niti ne beli glave.
João de Deus zdravi že 50 let, pri njem je bilo 14 milijonov ljudi, več kot 70 odstotkov naj bi jih ozdravil. Na dan menda obravnava po 2000 pacientov, tudi Slovenci množično hodijo tja, po navadi v skupinah po 15. »Meni je pomagalo. Naj se sliši še tako čudno, hvaležen sem bolezni, saj sem spoznal novo dimenzijo življenja. Bivanje v Braziliji je dejansko srečanje s samim sabo. Ogromno knjig sem prebral, predvsem pa sem se naučil odpuščati. Vsaka zamera, ki jo imamo, je neka zažigalna vrvica za naše težave, bolezen ali slabo počutje. Naučili so me tudi hvaležnosti, za vsako stvar ali dogodek, ki se zgodi. Prej niti nisem vedel, kaj je meditacija. Zdaj pa sem si podstrešje povsem pospravil. Tudi po pet ur sem sedel in meditiral.«
Želja na listku V času krize in težav, ki jih je imel, mu ob strani stoji žena Tijana, iz prvega zakona ima sina Vanjo, pred tremi leti se je rodil še Luka. Ta je imel nekaj težav z mokrenjem postelje. »Želel sem si, ljudje v Brazilijo prinašajo različne želje, da bi Luka začel hoditi na kahlico. Željo sem zapisal na list in jo zataknil v sobi. Čez teden sem klical domov in žena mi je dejala, da je imel Luka prvič suho plenico. Čez par dni je začel sam hoditi na školjko, ne le na kahlico,« še pove Nenad. |
Boljši človek
Po prvem zdravljenju so mu svetovali še eno, in tako je storil. Na koncu je kot vsak pacient dobil tablete, ki jih je moral jemati še nekaj mesecev. »Šele od osem do dvanajst mesecev po zadnji so vidni končni učinki posegov in zdravljenja,« nam pove, kar so mu dejali ob slovesu. Vsekakor se počuti precej bolje: »Levo nogo lahko premikam. Lažje hodim, jemljem za polovico manj analgetikov, ki so mi včasih lajšali bolečine. Moji pravijo, da sem boljši človek, čeprav tudi prej nisem bil blazno slab. Sem pa precej manj vzkipljiv in mirnejši.«
Zdravljenje pri Božjem Janezu je brezplačno, vsak pacient prispeva po svojih močeh in presoji. Nenad je med tretmaji v Braziliji živel v motelu ali hostlu, kjer se je družil ali čas namenjal meditaciji. Domov je prinesel tudi poseben molitveni trikotnik, ki združuje besede ljubezni, vere in dobrodelnosti. »Darovanje ljubezni je bistveno v življenju,« meni rokometaš.
