Bovški utrip v 19. in 20. stoletju

To velja tudi za hišo družine Stergulc na današnjem Trgu golobarskih žrtev, ki je sprva nosila številko 110, pod Italijo je imela naslov Via Roma 44 in Piazza V. Emmanuele III 7, ulična razdelitev iz leta 1953 je uvedla številko 264, po letu 1982 pa je dobila sedanje poimenovanje s hišnimi številkami 21, 22 in 23. Hiša je bila med prvo svetovno vojno močno poškodovana, nato obnovljena in povečana, po potresu 2004. spet porušena, nakar je njena lastnica postala občina Bovec, ki jo je pred šestimi leti zgradila na novo in pri tem v celoti obdržala njen nekdanji videz. Zdaj je v spodnjih prostorih sedež lokalne turistične organizacije in Turističnoinformacijskega centra (TIC), v zgornjih pa je Tolminski muzej pod vodstvom direktorice mag. Damjane Fortunat Černilogar postavil muzejsko zbirko Zgodbe Stergulčeve hiše, ki spremlja bovški utrip v 19. in 20. stoletju.

Z lokalno turistično vodnico Katjo Mrakič, ki nas je popeljala skozi muzejsko zbirko, smo se najprej ustavili v sobi, v kateri je predstavljena družina Stergulc, ki je prišla v Bovec iz vasi Soča. Leta 1856 rojeni Andrej Stergulc je šel s 15 leti delat v rudnik svinca Rabelj in nato v rudnik na Štajersko, prihranil nekaj denarja in v Pontaflju (Pontebi) začel z mesarijo. Leta 1885 se je preselil v Bovec, odprl mesnico pri Kubarežu, prekupčeval z živino in poslovno uspel. Oženil se je s Katarino Kranjc iz Mlinskega, a 1896. jima je do tal pogorela hiša. Po nekaj letih si je toliko opomogel, da je na placu kupil hišo – Stergulčevo hišo. Tudi njegov sin Andrej je bi prizadeven in podjeten ter si je s pridnostjo in malo sreče pridobil še tri hiše, v katerih je poleg kmetije imel klavnico, mesnico in gostilno s prenočišči, a je po hudi operaciji 1938. umrl. Večino premoženja v Bovcu sta podedovala sinova Andrej in Milan, pri čemer je prvi ostal v Stergulčevi hiši, drugi pa se je z družino preselil na Brdo.

Stergulčeva družina, živ zgodovinski spomin

Avtorica krajevne muzejske zbirke mag. Damjana Fortunat Černilogar je posebej opozorila, da se je Andrej Stergulc (1927–2002), ki je bil tudi ljubiteljski raziskovalec lokalne preteklosti, zbiratelj in prvi župan občine Bovec v samostojni Sloveniji, dobro zavedal pomembnosti zgodovine.

»Z vso zavzetostjo je raziskoval družinske priimke v Bovcu ter proučil štiri številčenja hiš v različnih obdobjih (za časa Habsburžanov, fašistične Italije in socialistične Jugoslavije). Bogat arhiv, ki ga je zapustil, je s pomočjo starih razglednic in fotografij na razstavi omogočil prikazati podobe Bovca in Bovškega v različnih časovnih obdobjih. Razstavljeni Stergulčevi osebni predmeti, priznanja pa tudi pohištvo, ki je bilo sestavni del nekdanjega stanovanja, so prav tako močna priča preteklosti. Dokumentarni film z izvirnim pričevanjem sopotnikov Stergulčevih nam to družino približa, tako rekoč živi med nami in ostaja del živega zgodovinskega spomina med sokrajani. Brez sodelovanja družine in še posebno Helene Stergulc zbirke ne bi bilo moč postaviti. Njihovi predmeti in dokumentarno gradivo imajo osrednji prostor na razstavi, saj omogočajo vpogled v nekdanje življenje in prispevajo k prenašanju vedenja o preteklosti Bovškega na prihodnje rodove.«

Podobno kot Stergulčevi so po besedah naše vodnice obdobje po letu 1850 zaznamovali tudi številni drugi obrtniki, saj je bilo takrat izdanih kar 64 obrtnih dovoljenj za 50 različnih obrti, med katerimi so poleg trgovcev, gostilničarjev in mesarjev prednjačili še prevozniki, mizarji, krošnjarji, tkalci. Nekateri so tlakovali pot za kasnejši razvoj lesne, kovinske in tekstilne industrije. Poleg obrtnikov je Bovec kot pomembno upravno, gospodarsko in kulturno središče privabljal tudi uradnike, sodnike, zdravnike, vojake. Hkrati so njegovi prebivalci navzlic močnim tujim vplivom ohranili svojo narodno pripadnost in značilno bovško narečje ter ustvarili ugodne razmere za razmah razvejane društvene dejavnosti.

Znani Bovčani

Bovška se je soočila tudi z odseljevanjem. Kmetje so kot sezonski delavci hodili delat v gozdove Slavonije, Bukovine, Galicije, Bosne in Transilvanije, pomagali pri izgradnji železniških prog in predorov, iskali delo v rudnikih. Dekleta so odhajala v Trst in Gorico za služkinje k premožnejšim družinam. Med prvo svetovno vojno so mnogi morali zapustiti svoje domove. V Italijo so odšli begunci iz vasi Žaga, Log Čezsoški in Srpenica, v Avstrijo pa prebivalci Bovca, Plužen in Čezsoče. Med letoma 1928 in 1935 je splošna gospodarska kriza znova odgnala s trebuhom za kruhom brezposelne delavce in kmete. Odhajali so v evropske države, Severno in Južno Ameriko ter Argentino. Dekleta pa so si poiskala delo v italijanskih mestih in tudi v Egiptu.

V muzejski zbirki je poseben prostor namenjen znanim Bovčanom, med katerimi so tudi:

gradbeni inženir Mihael Štrukelj iz Loga pod Mangartom, ki je kot strokovnjak za mostove postal profesor na Politehničnem inštitutu v Helsinkih in dosegel svetovni sloves; duhovnik in zgodovinar Ivo Juvančič iz Bovca je bil pomemben narodni buditelj, ki je na pariški mirovni konferenci 1946. sodeloval kot izvedenec za goriška vprašanja; po očetu Jožefu iz Bovca in materi Mariji iz Loga pod Mangartom ima bovške korenine filmska igralka Ida Kravanja - Ita Rina, ki se je med vojnama uveljavila v evropskem filmu; literarni zgodovinar, kritik in akademik Anton Ocvirk z Žage je bil dolgoletni redni profesor in predstojnik oddelka na filozofski fakulteti v Ljubljani.

Kipec boginje Minerve

V vhodnem prostoru je našo pozornost pritegnil poškodovan bronast kipec rimske boginje Minerve, zavetnice rokodelcev, umetnikov, učiteljev in zdravnikov, ki je bila pozneje istovetna z grško boginjo Ateno. Izvira iz 1. ali 2. stoletja in ga je na jugozahodnem vznožju bližnjega griča Ravelnika oziroma Rabeljka (519 m) našel domačin, ljubiteljski raziskovalec bovške preteklosti David Kemper. V starogrško ohlapno oblačilo brez rokavov oblečena ženska figura stoji v kontrapostni drži, zgornji del trupa ji prekriva ščit z glavo Gorgone, ki v grški mitologiji predstavlja strašno žensko bitje s kačami namesto las. V iztegnjeni desni roki drži patero (plitvo posodo), v stisnjeni dlani pokrčene levice pa kopje, katerega odlomek držaja je v pesti ohranjen. Vzravnana glava je pokrita s korintsko čelado.

Trdnjava Kluže in Trentarski muzej

Štiri kilometre od Bovca proti prelazu Predel je vredno obiskati tudi trdnjavo Kluže, ki je današnjo podobo dobila leta 1882 in je edina še ohranjena od šestih tako imenovanih Koroških utrdb ter ena redkih ohranjenih avstro-ogrskih alpskih utrdb sploh. Notranjščina je ostala povsem nespremenjena, tako da si lahko ogledamo tudi ščite topniških lin in oklepno opazovalno kupolo, ki so pravi metalurški tehniški spomeniki. Pri zunanji podobi manjkata le cestni kovinski mostič in obrambni portal z železnimi vrati, ki sta zapirala cesto; leta 1945 so ju odstranili anglo-ameriški vojaki. V spodnjih prostorih je nazorno prikazana zgodovina trdnjave v najožjem delu doline Koritnice ob strateško pomembnem cestnem prehodu iz Posočja na Koroško od Rimljanov naprej, v zgornjih pa so zagnani bovški zbiralci ostalin prve svetovne vojne razstavili številne zanimive predmete, ki pričajo o srditih spopadih na soški fronti, velikem trpljenju in krutem življenju vojakov pred sto leti v teh krajih. (051-361-070, Iris Stres, Kulturni dom Bovec.)

V 20 kilometrov oddaljeni Trenti se v Trentarskem muzeju na Logu lahko seznanimo še z lepotami edinega narodnega parka v Sloveniji ter kulturno in etnološko zapuščino trdoživega alpskega človeka. Stalne razstave prikazujejo biotsko pestrost Triglavskega narodnega parka, neživo naravo (fosile, vode in visokogorski kras), nekdanje življenje v Trenti, etnološko zbirko ter življenje v Julijskih Alpah in varovanje narave. (041-759-089, 05/388-93-30, Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., Informacijsko-izobraževalno središče Dom Trenta).