ONAPLUS

Boštjan M. Zupančič: Slovenija je postala groteskna karikatura

Objavljeno 08. november 2014 17.09 | Posodobljeno 08. november 2014 17.10 | Piše: S. N.

»Ustvarjanje nekega mikrokozmosa normalnosti, v katerega se človek zateče, ko postane v svetu nevzdržno, je nujno,« o obdobju vsakodnevne norosti, ki jo živimo, pravi Boštjan M. Zupančič.

Boštjan M. Zupančič. Foto: Jure Eržen

»Smo agresiven, dogmatičen narod, ki 'visi na vsakem podpičju'; za nas je značilno, da se radi pravdamo in nergamo. Tudi to, da se po medijih svaljka vsaka pravna malenkost, kaže na to, da smo Slovenci precej prepirljivi,« pravi Boštjan M. Zupančič, nekdanji profesor prava, filozof in sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Po številu sporov na sodišču je Slovenija v samem vrhu, Zupančič pa pravi, da je »število sporov v določeni družbi obratno sorazmerno s številom vrednot, ki jih ljudje delijo. Tam, kjer ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj se spodobi, tam pride na vrsto sodnija.« Vrednote se ponotranjijo v otroštvu, in če trikotnik oče-mati-otrok odpove, oče pri otroku ne vpelje zakona ...

Družbena realnost je postala disfunkcionalna, medosebni odnosi se brutalizirajo, na položaje se vzpenja vse več patoloških narcisov. Ti se, kot pravi Zupančič, realnosti zavedajo, le da je ta povsem svojska. »Množično prihajajo na položaje vpliva in moči, zato je to zdaj že njihov svet. Oni v njem ubogajo edino zapoved 'Uživaj!', zato nimajo več problemov. Ne razumejo pa, da tako ne bo šlo več dolgo. Vprašanje je le, kako statistično prevalentno je postalo to stanje. Ne samo v Sloveniji, ki je postala groteskna karikatura. Govorimo o celotnem sistemu kapitalizma, ki že zahaja v kaotičnost,« je v intervjuju za revijo Onaplus kritičen Zupančič.

Skrb vzbujajoče je, da ugotavljanje problema v medosebnih odnosih ni več domena starejših. »Mlajši se pritožujejo še bolj, kot se pritožuje moja generacija. Številke, ki kažejo na to, koliko jih beži iz Slovenije, to potrjujejo. No, tu se seveda neha samozadovoljnost patološkega narcisizma – stvari objektivno ne delujejo več. Ta psihologija je globoko disfunkcionalna.« 

In kaj storiti v tem svetu, v katerem ni več občutka normalnosti? Rešitev za posameznika, ki je obremenjen z okoljem, ni osama, temveč ustvarjanje nečesa, kar Zupančič imenuje otoček normalnosti. »Ustvarjanje nekega mikrokozmosa normalnosti, v katerega se človek zateče, ko postane v svetu nevzdržno, je nujno.« Zato ljudem, ki se vsak dan srečujejo z norostjo na sodiščih, v parlamentu in svetu, svetuje, da si ustvarijo prostor, kamor se lahko zatečejo, ko postanejo pritiski preveliki. »Je pa treba dodati, da se je tudi na sodiščih diskurz spremenil, relativiziral ravno zato, ker razlika med dobrim in zlim ni več očitna.«

Povzetek intervjuja z Boštjanom M. Zupančičem iz priloge Onaplus. Intervju lahko preberete v novi številki Oneplus, ki jo najdete na vseh prodajnih mestih ali pa pokličite za naročilo na brezplačno številko 080 1199.

image

Deli s prijatelji