Številni menijo, da so vir vsega, kar se v deželi dogaja. Tudi tistega, kar se v deželi ne dogaja. Kaj imajo torej skupnega z običajnim vsakdanjim čisto navadnim človekom? To, da so tudi oni, ko pade noč, ko se rodi dan, samo ljudje. Zato Borut Pahor, človeško.
Če rečem, da bo to predvsem nepolitični intervju, kaj lahko pričakujem? Sploh kaj?
Vsi okrog mene se bojijo, da preveč.
Kaj pa vi?
To je vedno nevarno področje. Skušnjave, da bi človek povedal, kar čuti, so gromozanske.
Pred manj kot dvema mesecema sva se srečala na stopnicah, zasopli ste prišli do prvega nadstropja. Posledica zdravstvenih težav iz začetka leta. Te dni ste pretekli maraton, ki je celo za ljudi v vrhunski kondiciji velik napor. Se v življenju na splošno hitro regenerirate?
Deloma je šlo za veliko željo, da izpolnim sanje, ki sem jih sanjal tisti mesec v bolnišnici, da spet obujem tekaške copate in uživam življenje. Deloma je šlo gotovo za samodokazovanje, da zmorem težke stvari. Šlo pa je tudi za potrebo po nečem lepem, kar doživljanje pozitivne atmosfere v Radencih tudi vedno je. Če bi se omejil samo na premislek, ali je z vidika okrevanja to pametno ali ne, se tega projekta ne bi lotil. V začetku maja pa sem nekako začutil, da je tveganje, da grem in da mi uspe, za mojo voljo do življenja in reševanja problemov manjše, kot pa da te sanje opustim in živim v neki nočni mori zanemarjenega upanja. Tokrat se je na srečo to izkazalo za dobro. Mirno lahko rečem, nad menoj so angeli, ki me varujejo.
Ja? Od kdaj pa to zaznavate?
V bolnišnici sem lahko počel vse tisto, česar prej nekaj let nisem mogel: gledal filme ponoči, jedel čips, zjutraj pa sanjaril. Ne spomnim se, kdaj sem si to rekel na glas. Kdaj sem zaslutil, da morda obstaja nekaj zunaj dosega naše moči ravnanja, pa se vseeno zgodi? Od tega je že nekaj let. Pred časom sem poslušal predavanje o kvantnem računalništvu, debate o razliki med teorijo kaosa in teorijo naključij. Vprašal sem se, kako gledam na te stvari, in še danes si nisem popolnoma na jasnem, koliko je naše ravnanje plod naše svobodne volje in koliko smo zares gospodarji lastne usode, če sploh smo. Teoretiki determinizma bodo trdili, da je vsaka naša odločitev stvar usode, ki je človek seveda ne pozna. A te vodi. Imaš sicer iluzijo svobode, nad tabo pa je nekaj, kar to svobodo omejuje ali pa jo razširja, te navdihuje s tem, da ljudi razveseljuješ ali pa si do njih ravnodušen ... Nekaj zagotovo je v tem, koliko, ne vem, čutim pa veliko hvaležnost, ker na koncu mora biti nekdo, ki skrbi za to, da se stvari kar dobro iztečejo. Vendar pod pogojem – tu se mi zdi, da je sklenjena neka nenapisana, duševna pogodba – da ne smem ljudem okrog sebe narediti nič slabega. Pa smo pri zlatem pravilu: Ne stori drugim nič takega, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi. Kdaj, ko je zelo težko, se mi zdi, da bo ob vsem mojem trudu in naporu ta »nekdo« že poskrbel, da se bodo stvari obrnile tako, kot je prav. In da je vse v redu.
Nikoli prej niste bili toliko časa obsojeni na zaprt prostor kot lani ob božiču. Je bil tisti mesec v bolnišnici za vas prelomen? Ali je bil le čas za postanek, počitek in gremo naprej?
O ne, bil je veliko več kot to. Zdelo se mi je, da mi je bila prvič dana priložnost za temeljit počitek. Moram presenetiti, ko so mi rekli, da grem lahko domov, mi ni bilo v veselje. Kar ostal bi še, dan ali dva.
Kako je to mogoče? Ker so ves čas skrbeli za vas?
Tam sem se počutil varnega, v tisti bolnišnični sobi, ki ni bila nič posebnega, majhna, moja, tako varno zavetje, sem videl vse tisto, kar sem pogrešal v zadnjih treh, štirih letih. Varnost, ljudje okrog mene so bili neskončno prijazni, skrbeli so zame, do mene je prišel samo tisti, ki sem mu dovolil. Iz vljudnosti je moral biti prijazen z mano. Počel sem lahko vse tisto, česar prej nekaj let nisem mogel: gledal filme ponoči, jedel čips, zjutraj sem lahko sanjaril. Zdelo se mi je, da sem odprl novo poglavje v življenju. In da je treba izkušnje, ki so se zlile skupaj, uporabiti za to novo poglavje. Spet je šlo vse zelo na tesno, lahko bi se končalo povsem drugače, a se je srečno.
Potem pa spet med morske pse, v nevarnost? Vas je takrat vsaj za trenutek prešinilo, kaj pa če bi vse skupaj pustil, zamenjal politično življenje za nov začetek na drugem terenu?
Tam nisem razmišljal samo o eksistencialnih vprašanjih, ampak tudi o tem, kaj puščamo za sabo in kaj nas čaka. V nasprotju z večino političnih opazovalcev sem že pred leti domneval, da nas čakajo težji časi, kar se danes izkazuje kot pravilna ugotovitev. Spraševal sem se, koliko elastično je nezadovoljstvo ljudi. Imamo zelo zahtevno situacijo, ko se razlogi za nezadovoljstvo preozko iščejo v pristranskosti ali elitizmu političnih in gospodarskih elit. Prihajam do spoznanja, da sta narava problemov, s katerimi se danes srečujemo, in njihova teža veliko večja od moči politike, da jih reši. Vemo, kam je v zgodovini peljala taka situacija. Ko sem ob tem razmišljal, da se vračam, in ali ni to morda opozorilo, da se umaknem pred tem potresom oziroma grozečim plazom, pa sem ugotovil, da o odgovoru na to odloča posameznikova narava. Si borec ali mevža? Ob vseh značajskih napakah, ki jih imam, nikoli nisem bil človek, ki je kogar koli pustil na cedilu, če sem bil zanj odgovoren ali mu v pomoč. Ali imam prav ali ne, bo pokazal čas. Kot sem omenil, z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mojo srečo, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.
Kako je, ko veš, da lahko delaš in delaš, narediti pa ne moreš?
Pred dnevi sva se pogovarjala s Tanjo, ko sva bila v slaščičarni, to navado sva razvila, da sva vsako nedeljo tam. Ali ima smisel in kaj lahko dosežem. Politiki redkokdaj pridemo do spoznanja, da je naša moč sorazmerno majhna, pa vendar se nam zdi vredno, da opravimo to sizifovo delo, ker bo sicer ta kamen ostal v dolini, ne da bi ga sploh kdo poskušal spraviti na hrib. Skrajno nemoralno bi bilo, če bi me kateri koli osebni strah odvrnil od tega, za kar mislim, da je zelo pomembno.
Velika beseda, pa vendarle, gre za občutek nekakšnega poslanstva? Ali bolj za to, da so domače vode le domače?
Pred nami je grenak čas. Nekaj mojih napovedi izpred let se je izpolnilo. Vendar pa ravno zaradi tega odločitev, da dam na razpolago svoje znanje, izkušnje, modrost, da se kot narod dostojanstveno izvlečemo iz te grenke situacije. To, se mi zdi, je moje poslanstvo v času, ki prihaja. Če bom poklican, se bom temu predal z vsemi močmi. Če ne, me odločitev ljudi, da me ne potrebujejo, ne bo onesrečila.
Ljudje težko sprejemamo spremembe, vi pa se dobesedno pred kamero spreminjate že leta. Jemljete si svojo pravico do drugačnosti. Mnogim se zdi, ko vas zadnje čase poslušajo, da se vam meša, da ste znoreli.
Tudi javnosti je treba pokazati nemoč in moč, oboje iskreno. Kdaj na način, ki so ga ljudje vajeni, ker velja za običajnega, kdaj pa tudi na neobičajen način, ker živimo v neobičajnih časih. Treba je biti odkrit z ljudmi, čustvovati z njimi. To lahko sprejmejo ali pa te zavržejo. Oni izbirajo.
Vem, da prebirate vse mogoče biografije ljudi, ki so pisali zgodovino. Iščete v njih sebe, razlago za svoje početje, moč za svoje odločitve?
Pogosto si prikličem misli velikih ljudi.
Ena je, ki se mi v zadnjem času zdi izvrstna, iz biografije Steva Jobsa, iz pogovorov z njegovim programskim tehnologom,
s katerim sta naredila maca. Rekel je: »Jobs nas je silil v neverjetne stvari. In nam rekel še, naj pohitimo. Lotili smo se jih in uspelo nam je prav zato, ker nismo vedeli, da to ni mogoče.« To je fenomenalno! Ljudje imamo polno predsodkov, da nekaj ni mogoče, opravičil pred samim seboj. Če bi vsi mislili tako, bi se svet ustavil. Če poveževa to z mojo odločitvijo iz bolnišnice, da nadaljujem, mislim, da bi bila zdaj predaja absolutno nemoralna. Imeti poklicanost za nekaj, kar se v tem hipu zdi nemogoče. Zakaj nas je strah pred to krizo? Ker smo omejeni s tisoč predsodki, da je to in tisto nemogoče. Nič ni nemogoče!
Se radi igrate?
Kako to mislite? (Presenečeno.)
Družabno, npr. monopoli. Človek ne jezi se. Poker.
Do neke meje se mi smilijo ljudje, ki igrajo na srečo, hazardirajo za majhne vsote. Edina stvar, ki je vredna hazarda, je življenje. To je edini dovolj visok vložek za adrenalinski užitek in tremo in preostale občutke ob čakanju na rezultat.
Govori iz vas teorija ali praksa?
V mladih letih sem bil plezalec, dokler v puberteti nisem dobil višinske vrtoglavice. Sicer bi moja pot gotovo šla naprej v prosto plezanje, kot najmlajši sem takrat opravil izpit pri Planinski zvezi Slovenije, 11 let sem imel. Preplezal sem ledenik pod steno Mangarta, moje sanje so bile povezane s prostim plezanjem. Potem sem se odločil za drugo ruleto, morsko. Plavaš stran od obale do prvih znakov izčrpanosti, potem pa moraš, kot veš in znaš, preplavati še pol poti nazaj. Gre za preživetje. To sem se šel vse do Lukovega rojstva, takrat mi je Tanja, ki me je enkrat napol zavestnega povlekla na obalo, rekla, da mora biti tega konec. Še vedno pa zelo rad pripeljem telo do izčrpanosti. Ko sem bil predsednik vlade, recimo, da smo delali 14 ur, sem šel zvečer še na triurni trening. Tiste vrste izčrpanost me je potolažila. Ko sem videl, da se moje telo bori, da bi regeneriralo izčrpanost, in vsakič ko sem se zjutraj zbudil in videl, da jo je, sem čutil pravo moč v sebi. Tako se je zgodilo tudi te dni na maratonu.
Po vašem javnem življenju sodeč, vam tega nikoli ne bi prisodila. Kateri psiholog bi domneval, da gre za kompenzacijo.
Šele tisti, ki so mi res blizu, opazijo, kako daleč stran je moja sla po radikalnem ravnanju zasebno od neskončne pripravljenosti za kompromis v družbenem življenju. Priznam, sem osebnost, ki ima rada ekstreme. V zasebnem življenju pri meni pravzaprav ni kompromisov. Vse konice morajo biti skrajno nabrušene.
Koliko občutljivosti ste še ohranili? Kaj vas gane?
Prej me ni ganilo skoraj nič. Čez vse je bilo mogoče iti s traktorjem. Zdaj me mogoče gane preveč, ampak to je ostanek tistega porušenega ravnovesja, ki se je znova vzpostavilo.
Res poznate svoje skrajne meje? Ali se vam le zdi, da so to vaše meje? Um nas lahko hudo prelisiči.
Seveda tudi sebe lahko goljufamo. Zgodilo se je, da sem kdaj obrnil, preden sem občutil skrajno izčrpanost. Tu je zelo veliko odvisno od glave. Ko te v steni ali vodi prime napad panike, da zastaneš, se je treba znati premagati. Paniko sem doživel tudi zdaj na maratonu, tam nekje pri 14. kilometru. Glava me je začela boleti, uho mi je zatekalo, bal sem se, da se mi bo kaj zgodilo. Ampak sem si rekel, ali ni najstrašnejše to, da zdaj odstopiš. Boš živel naprej kot mevža? In sem tekel naprej. Prišel do cilja z rezultatom, ki je za tako malo treninga skoraj neverjeten. Telo, ko je v nekem hipu razumelo moj ukaz, je po blokadi reagiralo kot novo. Nadoknadil sem vse minute, ki sem jih prej izgubil. Seveda, enkrat se bo zgodilo, da bom narobe ocenil ...
Se bojite smrti?
Ne bojim se je. (Odsotno.) Razen če bi jo kdaj videl kot odrešitev.
Obstaja kdo v vašem življenju, ki …
(Me prekine.)
Smrt je … (Zastane.) Ja, razmišljam o smrti. Sem velik zagovornik evtanazije. Mislim, da je to sebična odločitev družbe, da ne omogoči posamezniku, ki se je znašel v takem položaju, da si odvzame nekaj, kar mu greni življenje, to je življenje samo. Vemo, o katerih primerih govorim. Se pa na drugi strani tudi sprašujem, kaj se mora zgoditi, da kdo vidi smrt kot rešitev, če ne gre za razloge, ki sem jih prej omenjal. Grozne stiske morajo biti, da se smrt pokaže kot nekaj lepega. To govori človek, ki ima neskončno rad življenje in mu je življenje nosilo zakladnice svojega soka na srebrnem pladnju. Zdaj nekoliko manj razuzdano kot pred leti pijem njegove sokove, ko sem poskušal goltati s tako veliko žlico, da sem se skoraj zadušil. Za pokoro sem angelom obljubil, da bom zdaj z vilicami zajemal juho.
Kako prenašate tišino?
(Razmišljujoče me pogleda.) Ko sem bil malo bolj poreden in vihrav in je bil čas dolce vite, tišine niti ni bilo. Potem pa je kar naenkrat postala tako glasna. Zdaj vam o tem lahko mirno razlagam, ker sem spet zadihal s polnimi pljuči.
Se vam zdi, da po vseh teh letih profesionalnega delovanja še dosežete resnico?
Sledim, kako se bo razvijala humanizacija življenja in humanizacija smrti. Smrt je del življenja, ni nepomembno, kako nas ta dočaka, kako jo sprejmemo. Spoštujem tudi vse vere, malo njih, ki so se tako prijele, ne pridiga o posmrtnem življenju. To, da se po smrti življenje ne konča, je eno najpomembnejših upanj tako za tiste, ki živijo lepo, kot za tiste, ki trpijo. Zaničevanje ljudi, ki verjamejo v kogar koli ali kar koli, se mi zdi precej bedno. Zase ne morem reči, da sem veren človek. Ne morem reči niti, da sem ravnodušen do vprašanj, ki jih poraja ta izjemna kompleksnost narave. Da sem popek življenja in tako, kot se bom vrtel, se bo vse vrtelo, to tudi nikakor ne. Predvsem pa sem spoznal, da je upanje, ki ti ga daje vera, izjemnega pomena v življenju. Če sem se pred dvajsetimi leti rogal temu, danes drugače vidim ljudi, ki upajo v nekoga ali nekaj tam nekje.
Priznavate, da ste samotar. Imate Tanjo, z njo sina Luko. Živita vsak na svojem zaradi vaše potrebe po samoti. Ste se tako odločili ali so razlogi drugje?
Moje zasebno življenje je drugačno od večine drugih, pri čemer mi trije zase menimo, da smo družina. Samota je zame zelo pomembna, ljudje me presenetljivo vidijo kot družabnega človeka, kar sem, vendar pa je pravi pogoj za moje izražanje možnost samote, v kateri se najdem. Večurni tek v gozdove, hoja v hribe, to je nuja … Moram pa omeniti veliko razliko med samoto in osamljenostjo, tudi to sem imel priložnost izkusiti. To je nekaj najbolj grozljivega. Ko mi v določenem časovnem razponu pravzaprav nihče ni znal pomagati, skoraj tudi sam sebi ne. Sirene te vabijo, da pristaneš na čereh življenja ... Toliko ljudi okrog mene, a sem bil popolnoma sam. To so situacije, ko se vzpostavi borba za preživetje. In iz tega sem se izvlekel. Samota je nekaj izjemno produktivnega. Če ne bi poznal Tanje, verjetno ne bi imel otroka. Več kot 25 let sva skupaj, z njo se ne more vzporejati nič, je institucija nad vsem v mojem življenju. Verjetno bi vse življenje igral plejboja, ki bi na koncu iz samote padel v osamljenost in žalosten umrl. Tako pa mi je Tanja prisvojila željo po očetovstvu, za to je potrebovala dolgih 11 let, strahovito sem se upiral. Danes je ena najlepših nagrad v življenju, če mi sin da poljub. Tega si nikoli ne bi mislil. Nič me ne more napolniti s toliko radosti, kot če on to naredi iskreno, ker sicer je velik trgovec in točno ve, kako me dobiti. (Nasmeh.)
Je prepovedano vprašanje, kaj je bilo z vašim očetom? Ne omenjate ga.
Moj oče je umrl, ko sem bil star devet let. Franc Pahor, učitelj, klicali so ga Luna, je bil poln življenjske radosti na Krasu. Predsednik parlamenta sem bil, ko sem dobil klic na 40. obletnico očetove mature. Za povabilo povem mami, jo vprašam, kaj naj jim rečem. Pravi: »Ti samo pojdi in reci, da jabolko ne pade daleč od drevesa.« Šel sem in res to rekel. Vsi so se smejali. Potem se protokolarni del konča, pride do mene čedna gospa že svojih let. Se mi predstavi, da je mojega očeta nekoliko bolje spoznala. Po strelovodu je še z dvema kolegoma želel zbežati iz prvega nadstropja dijaškega doma. Rešila ga je, skočil je v njeno sobo. Ne bo pozabila, kako se ji je vsa naslednja leta oddolževal. Imel je široko srce. Ko sem pripovedoval mami o tem, je za vse vedela. No, kar precej očetovega imam. Oba sva bila tudi vzgajana v ženski družbi. Po njegovi smrti so me vzgajale ženske, one so me naredile moža, v celoti gledano, oblikovale so moj pogled na svet, najrazličnejše recepte za spoprijemanje z življenjem so mi šepetale ženske. Njim gre neskončna zahvala za vse, kar danes vem. Zelo malo moških prijateljev imam. O zelo intimnih stvareh bom z moškim težko govoril, ženski pa se bom kar hitro izpovedal. Razumem njen svet in ona mojega.
P. S.: Intervju je nastal maja 2012, pred kongresom stranke
