Borjač se na ogled postavi

Dvorišču se na Krasu reče borjač. Nanj so Kraševci od nekdaj ponosni. Čeprav so si podobni, še zdaleč niso enaki. Ujet med stanovanjsko hišo, gospodarskim poslopjem in visokim zidom nas kar vabi, da ga obiščemo skozi kalono. V vasi Pliskovica svojih borjačev ne skrivajo, ampak jih radi pokažejo obiskovalcem, posebno na dan prireditve Odprti borjači.

Mladinski hotel Pliskovica je skupaj z Razvojnim društvom Pliska že več let nosilec dogajanja v tej kraški vasi. Senčne vaške ulice, stisnjene med hiše in zidove, še zdaleč niso tako imenitne, kot so dvorišča, ki jih objemajo. Obsijano dvorišče, ob njem pa hiša, hlev in senik, poln vrveža hotelskih gostov. Tom Ločniškar, vodja hotela, Ivica Žerjal, predsednica društva, in kamnosek Ivan Bortolato nas na pogovor povabijo kar zunaj, na borjaču. »Borjač je za Kraševca nekakšna zunanja dnevna soba. Saj nimate nič proti, če smo kar tu?«

Vseh »sorti« kalon

Tu so ljudje znali izkoristiti vsako ped zemlje za pridelavo hrane, zato so hiše gradili le na nerodovitnih tleh, drugo poleg druge, pred burjo pa so jih zaščitili še z visokim zidom. Večina borjačev je zaprta z vseh strani, le nekateri imajo še odprt izhod na njive in vinograde. »Slamčeva domačija, kjer je danes mladinski hotel, ni bila bogata, pa vendar so imeli dve kaloni na borjač. Ena je bila namenjena vstopu za obiskovalce in lastnike, druga za potrebe kmetijstva. V Pliskovici so kalone zelo različne. Najstarejše so polkrožne, narejene iz več kosov kamna, najdejo se tudi lesene, te so postavljali revnejši prebivalci. V letih obilja so postavljali samo kamnite, okrašene z bogatimi kamnoseškimi detajli. Sestavljene so iz treh elementov: baše, ki so služile kot podstavek in varovalo, da voz ni okrušil kalone, pokončnih jert in preklade na vrhu. Skozi kalono po navadi prideš naravnost na borjač, so pa tudi takšne, ki vodijo tja skozi hišo. Temu prostoru na Krasu pravimo klanica,« me v svet kalon popelje Ivan Bortolato.

Borjač je za kmetijo delavnica na prostem, saj so bili prostori v hišah majhni. Tu so bile kokoši, spomladi so pripravljali bjeke za vezat trte, pozimi so klali prašiče, čistili pridelke, pletli gratune oziroma gnojne koše, sušili fižol, ajdo in žito, ki so ga potem peljali mlatit k Županovim, edini domačiji v Pliskovici, ki je imela mlatilnico. Ivica Željal, naslednica Županovih, se še spominja zgodbe o tem imenitnem kmetijskem stroju. »Na našem borjaču smo dolga leta imeli mlatilnico, ki jo je oče pozneje prodal na Štajersko, do cilja pa žal ni prišla. H kupcu so jo peljali z vlakom, ker pa so jo nerodno naložili, se je v prvem tunelu raztreščila. Županovi smo jo odnesli dobro, saj je bila mlatilnica že plačana, Štajerec pa toliko slabše. Oče je takrat dejal: 'Je škoda, ma se je pej mož rešil enega grdega, umazanega dela.'«

Sonce, murva in gorečka

Večina domačij na Krasu borjače uporablja za kmetijska opravila, nekaj so jih lastniki prenovili v idilični ambient. Večinoma so obrnjeni tako, da ujamejo čim več svetlobe in sonca. Za poletno senco so na borjačih zasadili trte, ki se vzpenjajo na latnik. Če je dovolj prostora, je na njem tudi murva, ki daje senco in sladke sadeže, njeno krošnjo je mogoče lepo oblikovati. Pod njeno senco so ljudje sedli k popoldanskemu počitku, popravljali orodje in igrali značilno briškulo. Gospodinje so se na borjačih ponašale s cvetjem, ki je bilo njihov ponos. Vsaka je imela gorečke, oleander, nagelj, rožmarin, manjkal ni niti roženkraut, drugih rož ni bilo.

Borjačem napredek ni prizanesel. Veliko kalon se je moralo umakniti, da je na dvorišče lahko zapeljal traktor. Ker pa v Pliskovici cenijo svojo kulturno dediščino, so jih v zadnjih letih veliko obnovili. Nekaj je k temu prispevala lepota kamna, nekaj zavest, nekaj pa celo Ljubljančani, kot domačini pravijo vsem, ki niso Kraševci, saj so tu kupili precej hiš, jih obnovili, borjačem pa namenili posebno pozornost.

Ponosni na metle

Borjači v Pliskovici imajo nekaj, česar v sosednjih vaseh nimajo. Poleg odprtih vrat so to še drenove metle. Ivica Žerjal je ponosna, da je metlarica: »Ko so grabili liste za steljo, so dobesedno pometali po gozdu. Ob prihodu pomladi, na križno nedeljo, so vse metle zažgali in simbolno naznanili konec zime. Zaradi tega so nas okoliške vasi poimenovale metlarji, kar je bila za naše prednike žaljivka. Danes smo na to ponosni!« Zatrjuje, da je metla iz drena vsestranska, neuničljiva in nepogrešljiva na vsakem borjaču.

Edinstveno doživetje

Značilnost borjačev v Pliskavci je, da so vrata zmeraj odprta in obiskovalce sprejmejo vse dni v letu. Kamor zaideš, si dobrodošel, doda Tom Ločniškar. Z roko v roki so Pliskovljani, društvo in hotel združili moči in poskrbeli, da se je v njihovi vasi rodila izvina prireditev Dan odprtih borjačev. Tiste, ki še posebno radi odprejo za obiskovalce, označijo kar z metlo, naslonjeno na kalono. Letos bodo to ponovili že deveto leto. Program se začne ob 9. uri z vodenim ogledom Krasa na kolesu, ob 11. uri je voden ogledi vasi, do večera, ko bodo sežgali drenove metle, s katerimi so pred tem pometli vas, pa je na sporedu še vrsta etnoloških prireditev, razstave ter seveda pokušina domačih vin in dobrot kraških gospodinj.