LJUBLJANA – Tržaški pisatelj Boris Pahor danes praznuje 100. rojstni dan. Rodil se je v Trstu, ki je tedaj spadal še pod Avstro-Ogrsko, v življenju pa sta ga zaznamovala najprej odvzem maternega jezika in življenje v multietničnem okolju, nato pa čas, ki ga je preživel v taborišču. To srhljivo izkušnjo je popisal v romanu Nekropola, pretresljivem pričevanju o oblikah zla in načinih preživetja v času, ko je bil zaprt v taborišču Natzweiler-Struthof. To književno delo mu je prineslo svetovno prepoznavo.
Odločni »ne« fašizmu, nacizmu in komunizmu
Še danes glasno opozarja na totalitarizme 20. stoletja, kamor v nasprotju s prepirljivo aktualno politiko brez izjeme uvršča nacizem, fašizem in komunizem. In to ne dokazuje le z besedami, ampak tudi z dejanji: v petek je namreč kot prvi Slovenec prejel naziv častni meščan Trsta, pri čemer pa vse skupaj ni šlo brez zapletov. Že decembra 2009 je namreč tedanji tržaški župan Roberto Dipiazza ponudil Pahorju naziv zaslužnega meščana zaradi njegove vloge v kulturi, trpljenja med nacistično okupacijo in nasprotovanja jugoslovanskemu komunističnemu režimu. Tedaj je Pahor naziv zavrnil, ker v utemeljitvi ni bilo omenjeno njegovo nasprotovanje fašizmu, česar tedanja desnosredinska mestna uprava ni dovolila. Nova levosredinska uprava se je s Pahorjevo zahtevo, da so v utemeljitvi omenjeni vsi trije totalitarizmi, ki so mu zagrenili življenje (fašizem ga je prikrajšal za jezik in kulturo, nacizem ga je skušal v taborišču uničiti, komunizem je bojkotiral njegove knjige), strinjala in tako mu je v petek tržaški župan Roberto Cosolini podelil naziv zaslužnega meščana.
Ni želel postati častni meščan Ljubljane
Marca 2010 je bil Pahor predlagan tudi za častnega meščana Ljubljane, vendar komisija za nagrade Mestne občine Ljubljana predloga ni poslala mestnim svetnikom, saj je Pahor izjavil, da si te časti ne želi, ker se je Ljubljana po prvi svetovni vojni do slovenske Primorske obnašala mačehovsko.
Boris Pahor kljub častitljivemu jubileju ostaja dejaven, predvsem pa ustvarjalen. Predava, potuje, izdaja knjige, kadar pa presodi, da je treba, se glasno in brezkompromisno vključi v aktualna politična dogajanja, in to ne glede na to, kateri politični struji pripadajo akterji. Zaznamujejo ga zgovornost in neomajna prepričanja, v svojih nastopih in govorih pa je izjemno suveren.
Pahor bo prejel tudi nagrado državljan Evrope, ki jo podeljuje Evropski parlament posameznikom ali skupinam za dosežke pri vzajemnem razumevanju in tesnejšem povezovanju narodov EU. |
Pahor je življenje posvetil trem stvarem: boju za pripadnike ogroženih kultur, pravicam ogroženih jezikov in boju za resnico. Pahor je avtor 12 romanov in skoraj 30 drugih del, za katera je prejel vrsto nagrad. Med njimi Prešernovo nagrado in francoski red legije časti. Večkrat se omenja kot slovenski kandidat za Nobelovo nagrado.
Z izjavami še razburja
Leta 2007 je Pahor javno podprl kandidata LDS Mitja Gasparija za predsednika Slovenije. Leta 2009 je kandidiral na seznamu Južnotirolske ljudske stranke za Evropski parlament, 2010. je posegel v slovensko politiko z izjavami, ki so nekatere razočarale: z nasprotovanjem arbitražnemu sporazumu s Hrvaško, s predlogom za spremembo slovenske himne in z negodovanjem zaradi izvolitve temnopoltega Petra Bossmana za piranskega župana.
Boris se je rodil v slovenski družini, njegov oče Franc se je v mesto preselil iz Kostanjevice na Krasu in je bil najprej zaposlen kot uradnik avstrijske uprave, od leta 1919, ko ga je nova italijanska oblast odpustila, pa je delal kot ulični prodajalec. Mati Marija Ambrožič je bila iz Male Pristave pri Šentpetru (danes Pivka), rodila pa se je v Materiji.
Ženi posvetil knjigo
Svoji ženi Radoslavi je posvetil knjigo z naslovom Knjiga o Radi. Rada je Primorki s Podnanosa, ki je bila rojena v Šembidu in je bila sestra narodnega heroja Janka Premrla - Vojka. Poročila sta se leta 1952, Rada je umrla leta 2009 v Trstu, z Borisom pa sta imela dva otroka, Majo in Adrijana.
Pahor je bil že v mladosti priča rasti nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji. Komajda sedemleten je videl požig slovenskega Narodnega doma v Trstu, ki so ga izvedli italijanski fašisti. V slovensko osnovno šolo v Trstu je začel hoditi leta 1919, že čez nekaj let (1923) pa je vse slovenske in hrvaške šole v Julijski krajini odpravila Gentilejeva šolska reforma, zaradi česar je šolanje nadaljeval v italijanščini. Tako se je prelevil v zapriseženega borca za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur.
Prva proza pod psevdonimom
Šolanje je leta 1930 nadaljeval na klasični gimnaziji v škofijskem semenišču v Kopru, po maturi je v Gorici študiral teologijo, vendar je študij leta 1938 opustil. Med študijem ga je močno šokiral brutalni napad na slovenskega zborovodjo Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti na božični večer leta 1936 ugrabili in mučili, za posledicami mučenja pa je v goriški bolnišnici umrl. Med študijem se je začel zavzemati za slovenski knjižni jezik. V tem času je bila prepovedana vsakršna javna in zasebna raba slovenščine v Julijski krajini. Svojo prvo prozo je objavil v celjski reviji Mladika pod psevdonimom Jožko Ambrožič.
Leta 1940 so ga vpoklicali v italijansko vojsko in ga leto kasneje poslali v Libijo. Pred vrnitvijo v Italijo, kjer mu koprske mature niso priznali, je znova maturiral v Bengaziju. V taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske ob Gardskem jezeru so ga leta 1941 premestili kot vojaškega prevajalca. A želja po znanju ga je vodila na univerzo v Padovi, kjer je študiral italijansko književnost. Po propadu Mussolinijeve Italije in kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst, ki je že bil pod nemško okupacijo, in se pridružil Osvobodilni fronti. 21. januarja 1944 so ga aretirali domobranci in ga predali gestapu, ki so ga skupaj s 600 drugimi deportiranci poslali v nacistična koncentracijska taborišča (Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen). Osvobojen je bil 15. aprila 1945. Med aprilom 1945 in decembrom 1946 je bil zaradi jetike (hemoptiza iz desne polovice pljuč) prepeljan v sanatorij Rdečega križa Calmette par Charly v francoskem zdravilišču v Villers-sur-Marne v regiji Île-de-France – tako so v Wikipediji strnili mlajša leta bogatega pisateljevega življenja.
Pahor se je v Trst vrnil konec leta 1946, ko je bilo območje pod zavezniško upravo. Leta 1947 je diplomiral s temo Ekspresionizem in neorealizem v liriki Edvarda Kocbeka in pesnika istega leta prvič srečal. Pahor in Kocbek sta stkala trdno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Kocbekove smrti leta 1981. Konec leta 1951 se je v Primorskem dnevniku postavil v bran Kocbekovi zbirki Strah in pogum, ki je doživljala kritiški pogrom. Posledica tega je bil razkol tržaškega levičarskega kroga, v katerem je Pahor deloval od leta 1946, in konec Pahorjevega sodelovanja s Primorskim dnevnikom. Leta 1953 je po prenehanju Razgledov poskusil izdajati svojo revijo Sidro (skupaj s Pavletom Merkujem in Alojzom Rebulo) in nato Tokovi, pa sta bili obe kratkega diha. Zbližal se je z liberalnimi demokrati in leta 1966 ustanovil Zaliv (njen odgovorni urednik je bil do konca pisatelj Milan Lipovec), v katerem je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu takratne socialistične Jugoslavije. Časopis je bil do prenehanja leta 1990 prostor za polemične objave slovenskih oporečnikov.
Med letoma 1953 in 1975 je Pahor poučeval kot profesor italijanske književnosti na slovenski srednji šoli v Trstu. Bil je aktiven član in častni podpredsednik Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur AIDLCM (Association internationale pour la défense des langues et cultures menacées). V tej funkciji je prepotoval Evropo in odkrival njeno kulturno raznovrstnost. Poleg slovenščine in italijanščine tekoče govori tudi francosko. Politično je podprl stranko Slovenska skupnost in za splošne in lokalne volitve kandidiral na njeni listi.