Borili so se za Slovenijo, prav vsi so jih pozabili

PESNICA PRI MARIBORU – Hrvati imajo sodoben pregovor, da so eni v vojni dobili imetek (imetje), drugi pa metek (ki mu po slovensko od leta 1991 rečemo naboj). In če so južni sosedje imeli nekaj let vojne in nepregledno stanje na področju veteranov, bi vsaj v Sloveniji pričakovali, da je desetdnevna vojna omogočila, da smo po 25 letih razčistili razmerja. Da vemo, kdo je stopil v bran Sloveniji. A po četrt stoletja smo – med drugim glede osamosvojitve – razdeljeni med dve veji osamosvojiteljev pa tudi časti in imetje iz naše domovinske vojne niso za vse enaki.

To smo spoznali prejšnji teden, ko je v javnosti zakrožila informacija, da posameznim, posebno zaslužnim akterjem država za osamosvojitev izplačuje 1100 evrov na leto. Med njimi se je znašel – za časa osamosvojitve – 12-letnik, ki je imel pomembnega očeta. »Z mojim yugom 45 je prepotoval 12.000 kilometrov in uporabljal sem ga zato, da sem dajal videz normalnega potovanja,« je za oddajo na komercialni televiziji povedal upokojeni brigadir Anton Krkovič o sinu Toniju, ki ne dobiva le dodatka, ampak ima celo službo v Slovenski vojski.

S tanki nad kamione

Boris Žunko, letnik 1956, je miličnik (za mlajše bralce policist) stare šole: v karieri od rajonskega prek komandirja postaje na Vošnjakovi je junij 1991 dočakal kot inšpektor in kot koordinator med delom milice ter Teritorialne in ljudske obrambe za Štajersko pri upravi za notranje zadeve (UNZ). »Petindvajsetega junija smo še lipo sadili, naslednje jutro – na prvi dan vojne – pa me je štab UNZ Maribor skupaj z inšpektorjem Avgustom Lahom poslal z nalogo, da preveriva situacijo na terenu in se prebijeva do mejnega prehoda Šentilj,« se spominja Žunko, čigar pot se je skupaj z Lahom končala v Pesnici, kjer je na cesti pred policijsko blokado stala tankovska kolona tako imenovane Jugoslovanske narodne armije (JNA): »Na prizorišču je bila samo patrulja iz Pesnice – miličnik, rezervist in pripravnik. Ljudi je bilo okoli blokade med 100 in 150, vojaški tank s plugom pa je že razbijal tovornjake, dokler niso prišli do tistih s priklopniki,« opisuje prve prizore, po katerih je obvestil štab, naj pošlje dodatno patruljo milice: »Pet nas je bilo premalo, pa so poslali še dva miličnika in vodnika službenega psa.« Osem miličnikov in goloroki ljudje proti dobremu ducatu tankov in oboroženi armadi države, ki je dan prej začela razpadati.

Žunko, ki je imel ukaz, da ne sme ukrepati proti vojski, ampak zgolj beležiti agresijo in izvajati pasiven upor, je nato splezal prek blokade in prišel do komandirja nasprotne strani. Ta se je držal ob strani in govoril z Lahom, Žunko pa je kaj kmalu le našel prava sogovornika v dveh pripadnikih posebne enote iz Niša, tako imenovani niški specialci. »Razkuril sem se, bil sem na nož,« pravi naš sogovornik, pripadnika jugosoldateske pa sta vseskozi gonila isto lajno: »Imamo nalogo, da moramo zasesti mejni prehod Šentilj, in vi nas ovirate zaradi blokade.«

Žunko mu je pretkano odvrnil: »Mi se pasivno upiramo, mi ne delamo nič, lahko greste levo ali desno.«

»Kako naj grem tam, če je močvirje,« je odgovarjal specialec in čez čas je ubral drugo vižo ter navzoče seznanil s tem, da ima vozniški izpit za tovornjak in da lahko umakne tovornjake.

»Potem pa jih umaknite,« ga je pozval Žunko, vmes pa so naši odklopili tovornjake od prikolic. »Ko se je okupator premaknil s prvim kamionom, je tovor padel dol. Ni več mogel naprej. Ko je to ponovil z drugim, se je vse ustavilo,« doživeto pripoveduje Žunko, ki je na položaju vztrajal ves dan, dokler ni po nalogu štaba UNZ Maribor zapustil blokade okoli 18. ure: »Ukaz o najinem umiku je izdal inšpektor Berden, čeprav je bil seznanjen s situacijo na terenu in da bodo miličniki brez vodstva prepuščeni sami sebi. Ponoči je JLA z obstreljevanjem iz tankov razbila blokado tovornih vozil in čez dan nadaljevala pot proti Šentilju, kjer so se dajali s teritorialci,« pripoved prvega dne vojne za Slovenijo konča Žunko, ki je po celodnevni blokadi odšel še na nočno nalogo, enako kot Lah. Njegovo udeležbo potrjujejo številne fotografije, tudi v članku v reviji 7 dni. Bil je tam. Bili so tam. Danes jih ne omenja nihče.

Se 26. junij ni zgodil?

Leta so minila, upokojil se je, prvič pa so ga pesniški dogodki zbodli lani, ko so postavili spomenik: »Na njem sta samo 27. in 28. junij, kot da se 26. ni zgodil,« opozarja na prvo napako: »Ob odkritju pomnika sem bil na morju, pa sem vprašal, ali je bil kdo od kolegov miličnikov na proslavi. Niti eden ni bil vabljen,« zazveni grenkobno, a glas nadaljuje: »Poznam jih nekaj, ki so bili aktivni, vezali z zajlami kamione in od doma nosili stvari, da smo ustavili vojsko, pa ne dobijo statusa udeleženca. Po drugi strani so ga dobili tisti, ki so varovali ujetnike.« Tudi v isti tankovski koloni zaslug niso merili z istimi vatli: »Tisti v Kresnicah ter Šentilju so dobili spominske znake za isto tankovsko kolono, zakaj jih potem za prvi dan niso dali? Saj nas ni bilo dosti, osem miličnikov in civili …«

Za udeležbo v pesniški blokadi je dobil le splošno priznanje, enako kot tisoče miličnikov: »Tudi nobenega dodatka pri penziji ni, lepo vas prosim,« odgovori na vprašanje, ali je med tisoči prejemnikov letnega dodatka za vojne zasluge, »do prejšnjega tedna nisem vedel, da ta dodatek obstaja.« In ve, zakaj se je boril: »Boril sem se za to, kar je bilo moje prepričanje. Za boljši jutri, da bodo moji bolje živeli, če že jaz nisem mogel. Kdaj bo ta jutri in boljše, ne vem, vse življenje poslušam to,« se pogovor konča pri teoriji Žunkove življenjske prakse. Prakse človeka, ki je s sodelavci stopil v bran domovine. Za Slovenijo so se borili tudi (danes upokojeni mariborski) miličniki Avgust Lah, Mirko Sičič, Drago Paulin, Vojko Mulec, Robert Vrbančič, Boris Žunko ter dva neznana miličnika iz Pesnice. Hvala, Slovenci!