Bomo v Sloveniji pridelovali gensko 
spremenjene rastline?

LJUBLJANA – Razprava, ali bomo v Sloveniji sejali, sadili gensko spremenjene rastline (GSR) ali ne, je zašla v sklepno fazo. Prejšnji teden je v okviru kmetijskega ministrstva potekala še zadnja javna razprava, ali dovoliti ali prepovedati pridelavo gensko spremenjenih rastlin.

Evropska komisija je namreč aprila spisala direktivo, da lahko vsaka članica EU zase odloči, ali bo sejala denimo gensko spremenjene rastline ali ne.

Do zdaj edino dovoljeno koruzo seje le pet držav v EU, Avstrija, Francija, Grčija, Italija, Nemčija, Luksemburg, Poljska, Nemčija in Bolgarija pa so sajenje GSR prepovedale.

O predlogu zakona o omejevanju ali prepovedi GSR bo najprej razpravljala vlada, po počitnicah, septembra, pa ga bodo obravnavali v državnem zboru. Kot kažejo zadnja mnenja poznavalcev, naj bi se s predlogom pridružili omenjenim devetim državam, ki nočejo pridelovati GSR.

600.000 ton gensko spremenjene soje

Proti sajenju GSR naj bi bile vladne ustanove, nevladne organizacije in tudi nekateri strokovnjaki, ki imajo negativno mnenje o pridelavi GSR tudi iz bojazni, da bi postali preveč odvisni od multinacionalk.

Če pustimo ob strani zdravstvene argumente nevladnikov, da vpliv gensko spremenjenih rastlin na človeka še ni dovolj raziskan, kar bo vedno res, in da se že kažejo posledice, je pri omenjenem zakonu skrb vzbujajoče tudi, da je Slovenija predvsem majhna in kmetijsko nekonkurenčna država, zato pa izjemno ranljiva.

Pri omenjeni razpravi oziroma predlogu zakona gre za pridelavo GSR, ne za vprašanje uvoza in uporabe GSR v krmi. Da ne bo pomote, Slovenija na leto uvozi 600.000 ton gensko spremenjene soje. Po neuradnih ocenah jo za krmo perutnine in govedi porabimo okoli 80.000 ton, preostalo gre naprej v izvoz. Zakaj soja? Poenostavljeno povedano gre za beljakovinsko najmočnejšo krmno rastlino, boljšo od koruze in drugih žit. Zato neskončna sojina polja v Južni Ameriki. Torej, če se prehranjujemo kot povprečni državljan, tako rekoč vsak dan jemo meso, to žival pa so verjetno krmili z GSR.

Kot nam je povedal dr. Borut Bohanec z biotehniške fakultete, že leta zagovornik uporabe in razvoja GSR, so člani znanstvenih odborov za delo z gensko spremenjenimi organizmi (GSO) 21. maja 2015 na Vlado RS naslovili poziv, naj ustavi postopek za sprejem zakona o omejevanju ali prepovedi pridelave GSR v Sloveniji. »V pozivu smo med drugim zapisali... da niti slovenski kmet niti slovenski potrošnik v vseh dvajsetih letih pregretih razprav nista imela prave možnosti za nepristransko seznanitev z GSR. V medijih so prevladovale informacije, ki so pridelavo GSR predstavljale v negativni luči.« Morda. Toda tudi znanstveniki še vedno niso ponudili praktičnega odgovora na vprašanje, kako se zavarovati pred kapitalom GSR, kako ostati neodvisen.

Če bo sosed sejal GSR...?

Kot lahko ugibamo, bomo v Sloveniji pridelavo GSR verjetno prepovedali: »Toda tu ne gre za splošno prepoved, ki jo imamo po načelu sobivanja zdaj, ko bi moral kmet pridobiti soglasje vseh sosedov za setev gensko spremenjene koruze v radiju toliko in toliko kilometrov, kar je v Sloveniji tako rekoč nemogoče. Ampak se bo vsak primer GSR obravnaval posebej, ko bo ta seveda odobrena od Evropske agencije za varno hrano, EFSA,« nam je pojasnil direktor Kmetijsko-gozdarske zbornice (KGZS) Branko Ravnik.

Ekološko usmerjeni, tradicionalni kmetje so seveda proti, medtem ko se nekateri proizvodno naravnani verjetno upravičeno sprašujejo, ali ne bodo še na slabšem, če bodo recimo v soseščini sejali učinkovitejšo in bolj donosno GSR, sami pa je zaradi prepovedi ne bodo smeli. Pridelali bodo še manj in imeli še večje stroške.

Za ilustracijo naj navedemo primer pesticidov: nemški kmet jih ima za zatiranje škodljivcev na neki poljščini na voljo šest, slovenski pa zaradi majhnega trga le dva registrirana. Za škropljenje repe glavni pripravek, ki ga uporabljajo po vsej EU, v Sloveniji menda sploh ni registriran.

Kot nam je potrdil Ravnik, je država kmetom za vzpodbujanje setve konvencionalnih, torej beljakovinskih (ne GSR) rastlin namenila 2,6 milijona evrov subvencij. Po zadnjih podatkih so kmetje prijavili 7800 hektarjev, ne prav veliko! Kljub morebitni prepovedi bomo, kot kaže, težko izstopili iz začaranega kroga. Pomanjkanje politike. Občutek ni najboljši.