LJUBLJANA - Kar 40 poslancev štirih vladnih strank (SDS, Državljanske liste, NSi in Desus) je tik pred počitnicami in, pomenljivo, tik pred žetvijo v parlamentarno proceduro vložilo predlog novele zakona o kmetijskih zemljiščih, ki bi preprosto odpravila odškodnino v primeru spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. Dozdajšnja ureditev, zakonsko utemeljena spomladi 2011, namreč veleva, da mora investitor v postopku izdaje dovoljenja za gradnjo na njivi ali travniku, ki jo spremeni v stavbno zemljišče, za to spremembo plačati.
Zemlja za razvoj
Omenjenih 40 koalicijskih poslancev predlog ukinitve odškodnin utemeljuje s tem, da so investitorji in podjetniki pri uresničevanju svojih zamisli znotraj ali blizu manjših naselij, pogosto tudi v okviru industrijskih in obrtnih con, zaradi plačevanja odškodnine v primeru spremembe namembnosti pretirano obremenjeni in zato nekonkurenčni. Zagovornik obstoječega zakona in poslanec SLS, sicer pa kmet Roman Žveglič, priznava, da bi bilo treba spremeniti nekaj malenkosti: »Med drugim smo ob sprejetju novele lani maja spregledali, da izraz gradbena parcela potegne za seboj morda nepravično plačevanje odškodnine. Če želi kdo na kmetijski parceli postaviti sončno elektrarno, bo za nekaj kvadratnih metrov, kjer stoji transformator, plačal odškodnino za celotno parcelo in ne le za kvadraturo parcele transformatorja, kar bi bilo morda bolj pošteno.« Toda to je v resnici nerodnost oziroma malenkost, ki bi jo lahko poslanci uredili v enem zamahu.
Zagovorniki novele opozarjajo, da so zaradi odškodnin oteženi novogradnja, razvoj gospodarstva, celo širjenje kmetij in dejavnosti na njih. Bode v oči, da so želeli novelo sprejeti po skrajšanem postopku, kar bi lahko pomenilo dvoje, prvič, da se investitorjem in podjetnikom, ki skrbijo za razvoj Slovenije, zelo mudi, in drugič, bolj verjetno, da še vedno nismo sposobni dojeti strateškega pomena rodovitne zemlje. S tako varovalko obdelovalne zemlje v Sloveniji razvoj torej ni mogoč. Kar je na prvi pogled zelo res. Hektar njive na peščenem Krškem polju stane od 4000 do 6000 evrov, 1000 kvadratnih metrov velika gradbena parcela pa precej več, tudi 30.000 evrov. Če postavimo hišo in novogradnjo prodamo, pa še več.
Tajkun prašičerejec v Sloveniji zagotovo še ni mogoč. V dvakrat večji državi, na Danskem, so prašičerejci s 25,000.000 pujsi na leto največji tajkuni – in Danska je ena najbogatejših in socialno razvitih držav na svetu.
Hrana je orožje
Junija lani sprejeta varovalna novela zakona o kmetijskih zemljiščih, ki jo je predlagal in izpeljal zdaj že nekdanji kmetijski minister Dejan Židan, je v resnici sodobni pravni prijem kmetijske strategije varovanja rodovitne zemlje. Tega si seveda ni izmislil Židan, ampak je to najbolj dodelana strateška politika razvitih držav, Nemčije, Avstrije, Francije in Velike Britanije, v zadnjih dveh letih.
Britanci so nedavno v napol tajnem vojaškem dokumentu sprejeli strateški sklep, kjer se obvezujejo, da bodo do leta 2020 pridelali dovolj hrane za stoodstotno samooskrbo prebivalcev Otoka. Ne glede na vse. Hrana je orožje! so zapisali.
Nemška vlada oziroma parlament je sprejel sklep o ničelni pozidavi kmetijskih zemljišč do leta 2025. To pomeni, da se od tistega leta tam ne bo smelo pozidati niti kvadratnega metra rodovitnega polja. Da ne govorimo o Avstriji, ki je ena najbolj urbanistično urejenih držav na svetu in kjer se že davno ne sme zidati vsevprek in graditi zidanice in vikenda na vsakem griču. Kmetijska zemlja je nedotakljiva.
Pozidanih 100.000 hektarjev polj
Pobudniki novele predlagajo, da bi bila zemlja kljub odpravi odškodnin še vedno dobro zavarovana – varovali naj bi jo uradniki in kmetijski minister. »Toda sprašujem se, ali bi uradniki in minister zdržali pritiske,« se na glas sprašuje Žveglič. »Poleg tega nimamo katastra trajnih kmetijskih zemljišč, kot imajo to urejeno v drugih državah.«
Vladna stranka SLS, katere član je tudi kmetijski minister, novele zakona za zdaj ne podpira. A glasovanja še ni bilo.
V zadnjih 15 letih smo pozidali natanko 100.000 hektarov najrodovitnejše zemlje, polovico najrodovitnejših polj v Sloveniji. Deloma tudi za avtoceste, nekaj za hiše in delavnice, sicer pa za bloke, apartmaje in trgovske centre. Pa zagotovo nismo nič bogatejši kot ob koncu 90. let, konkurenčnost nam celo pada.
Imamo še polovico polj, samooskrba pa nam je v tem obdobju upadla na 40 odstotkov. Če se promet po avtocestah in železnicah z zahodom jutri nenadoma ustavi, bomo v enem tednu lačni.
Veljavni zakon morda res ni do konca dodelan dokument, argumenti predlagateljev novele za odpravo odškodnin pa zaenkrat ne delujejo prepričljivo. Stališča poslancev so za čuda spet hudo različna.
