LJUBLJANA, STRASBOURG – Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, prvak SLS mag. Radovan Žerjav, je zaskrbljeno opozoril, da naša država za odškodnine tako imenovanim izbrisanim trenutno preprosto nima denarja. Opozoril je tudi še na nekaj drugega: da so do zdaj v javnih razpravah o problematiki izbrisanih njihovi politični zagovorniki sicer lahkotno zagotavljali, da odškodnin ne bo oziroma da nam odškodnin ne bo treba izplačevati. »Če pomnožimo 20.000 evrov, koliko jih je vsakemu izmed šestih tožnikov v torek priznalo evropsko sodišče, s številom izbrisanih, pridemo do grozljivega zneska. Takšnega zneska vlada s proračunom, ki ga ima danes na voljo, ne more pokriti,« poudarja minister Žerjav in dodaja, da gre za številko (za znesek), ki dosega skupno višino varčevalnega svežnja, ki ga je državni zbor sprejel pred kratkim. »V tem trenutku ne vidim rešitve. Zadeva sploh ni enostavna.«
Da bo višina odškodnin šesterici (Mustafi Kuriću, Ani Mezga, Tripunu Ristanoviću, Aliju Berishi, Ilfanu Sadiku Ademiju in Zoranu Miniću) najbrž že kar izhodišče za določitev odškodninskih zneskov, ki jih bo pač Slovenija morala priznati in izplačati vsem izbrisanim, je v izjavi za MMC RTVSLO priznal tudi pravni zastopnik izbrisanih Andrea Saccucci. Nekdanja predsednica ustavnega sodišča dr. Dragica Wedam Lukić je prav tako prepričana, da bo morala naša država sistem izplačil odškodnin izbrisanim urediti zelo podobno, kot je izplačila žrtvam vojnega nasilja.
Hrvaški Novi list je včeraj poročal, da bo Slovenija, glede na to, da bi morala v enem letu izplačati odškodninska nadomestila tudi na tisoče drugim izbrisanim, potrebovala najmanj pol milijarde evrov.
Mar ni šlo samo za status?
Državni zbor je pred tremi leti ustanovil celo posebno parlamentarno preiskovalno komisijo za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so bili odgovorni za pripravo in izvedbo štetja tako imenovanih izbrisanih v letih 2003 in 2009. Predlagatelji njene ustanovitve so trdili, da je bilo uradno objavljanje izidov preštevanja tako imenovanih izbrisanih zavestno prilagojeno političnim potrebam nekaterih strank in da Sloveniji slej ali prej grozijo odškodninske tožbe.
V mandatu prejšnje, Pahorjeve vlade smo velikokrat poslušali, da zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji tako ali tako ne vzpostavlja pravnega temelja za odškodninske zahtevke izbrisanih, saj je namenjen zgolj ureditvi njihovega statusa, in da »niti 19 let po izbrisu« ni bila pravnomočno dosojena še nobena odškodnina. Je pa tudi res, da je pravna služba ministrstva za notranje zadeve že do septembra 2011 obravnavala kar 94 predpravdnih (odškodninskih!) zahtevkov ter da je 33 izbrisanih svoje odškodninske zahtevke vložilo šele po prejeti dopolnilni odločbi v letih 2009, 2010 oziroma 2011, osem pa jih je po zavrnitvi odškodninskega zahtevka vložilo tožbo.
