Ker sredi tedna med delovnim obiskom v glavnem mestu ni imel časa za srečanje, smo ga naslednji dan poklicali po telefonu. »Pokliči čez eno uro, ravno kosim travnik!« Čez eno uro je bil pri malici, a si je vzel čas. V Romana Žvegliča iz Stržišča pri Sevnici so zadnje dni uprte oči številnih Slovencev, predvsem kmetov. Tako oblegan in medijsko izpostavljen ni bil niti kot poslanec SLS v državnem zboru.
Devetinštiridesetletni gospodar srednjevelike živinorejske kmetije je predsednik sindikata kmetov in neformalni vodja skupine, ki se je pogajala z vlado o predlogu novega zakona o obdavčitvi nepremičnin. Očitno kar uspešno, saj je vladni predlog, ki bi od kmetov na leto izterjal 62 »nepremičninskih« milijonov, spravila na 16 milijonov. »Davčna osnova ostane, a v nižjih odstotkih,« pravi Žveglič, delno zadovoljen s tistim, kar je petčlanska pogajalska skupina dosegla v dobro zlasti 10.000 slovenskih kmetij, ki jim kmetijstvo pomeni izključni ali poglavitni vir dohodka. Kmetje so doslej plačevali le pristojbino za gozdne ceste, po predlogu novega nepremičninskega zakona pa so obdavčeni tudi kmetijski objekti in kmetijsko-gozdna zemljišča.
»Ljudem se zdi butasto«
Če vlada ne bi popustila, bi po državi že vzniknile traktorske zapore, je prepričan Žveglič, podobne kot poleti 1993, ko so kmetje zaprli mejne prehode zaradi nizkih odkupnih cen, ali leta 2002, ko so dolenjski kmetje blokirali karteljevski klanec ob izbruhu afere kloramfenikol.
»Toda mi še nismo rekli zadnje besede okoli davka na nepremičnine. Po praznikih se bomo odločili, kako naprej, ali po parlamentarni poti ali s protesti, vsekakor bomo še opozarjali na ta problem. Ljudem se zdi butasto, da bi morali oni reševati nasedle tajkunske kredite,« pribije odločni Posavec.
Kot že v nekaj nastopih v medijih znova opozori še na temeljno hibo statusa kmeta v Sloveniji: »Mi nismo suvereni lastniki svojih zemljišč!« To dejstvo po mnenju Žvegliča, ki zastopa približno 3000 članov sindikata kmetov, kar kliče po ureditvi, saj je krivično do lastnikov kmetijskih zemljišč. Obenem seveda zadeva veliko, če ne kar večine državljanov. Slovenci smo pač navajeni in razvajeni: po gozdu se lahko sprehajamo po mili volji, neovirano lahko nabiramo gobe, borovnice, kostanj ... No, najbrž kmalu ne bo nič več tako, kot je bilo. Še zlasti če kmetje z nepremičninskim zakonom ne bodo zadovoljni. V pogajanjih z vlado so razkrili dva velika aduta in nakazali, da se začenja sezona lova – na novo ureditev v zasebnih gozdovih.
Lovski zakon na muhi
Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, Zveza lastnikov gozdov Slovenije, Zadružna zveza Slovenije, Sindikat kmetov Slovenije ter Združenje predstavnikov agrarnih skupnosti Slovenije so na ministrstvo za kmetijstvo in okolje že naslovili pobudo za spremembo zakona o divjadi in lovstvu. Pobuda med drugim predvideva, da se lastnikom gozda omogoči dohodek iz lova, da lastniki lahko oddajo lovišče v najem ali zakup ter da se omogoči ustanovitev manjših lovskih družin lastnikov zemljišč in zasebnih lovišč.
Po zdajšnjem zakonu je divjad državna lastnina. »Država daje koncesijo lovskim družinam na privatno lastnino. To je neumnost!« se priduša Žveglič. Da so take razmere, milo rečeno, čudne, mora najbrž priznati še tako zadrgnjena mestna srajca, mar ne?
Za primerjavo pove, da v Avstriji lastnik 99-hektarskega zemljišča lahko uredi svoje lovišče, na avstrijskih visokogorskih kmetijah pa je dohodek na hektar od lovskega turizma celo večji kot od lesa. Kmet na severni strani Karavank lahko, denimo, mastno proda dovoljenje za odstrel gamsa kapitalca, slovenski se lahko nadeja obiska inšpektorja in kazni, če na primer v (svojem) gozdu postavi zapornico čez vlako za spravilo (svojega) lesa.
Zaparkirajo in poberejo
Drugo področje, ki kot zrela hruška čaka, da pade na dnevni red, je nabiralništvo. Če spet pogledamo čez Karavanke: tam obiskovalec gozda ali planinec hitro naleti na opozorilne table, ki prepovedujejo prehod ter nabiranje gob in borovnic. Pri nas smo zelo liberalni, omejene so kvečjemu količine nabranega.
»Da ne bo pomote,« pravi Žveglič, »mi ne želimo prepovedati hoje ali nabiranja, a če bomo morali plačati davek, potem bomo morali tudi te zadeve lastniško in formalnopravno urediti. Jaz bom plačeval davek od gozda, borovnice in gobe v njem pa lahko nabira vsak, ne da bi te vprašal. Problem so tisti, ki iz tega delajo posel. Poleg tega se ljudje zapeljejo v hoste, zaparkirajo dovozne poti ... Zgodi se, da je za nas, domače, potem, ko porihtamo živino, že prepozno, ker pridejo iz mest in poberejo.«
In poberejo seveda vse, kar se pobira, poleg gob in borovnic tudi kostanj in zelišča. Nabiralniška sezona traja skoraj pol leta. Tudi v Avstriji, Nemčiji, Italiji in Franciji traja sezona šest mesecev, a tam potrebuje vsak, ki nabira gozdne sadeže, dovoljenje lastnika. O nedavnem posvetu o gobarski vinjeti, ki bi jo država izdajala gobarjem, pa se kmečki sindikalist le grenko nasmeji, češ, država bi ljudem spet zaračunavala – zasebno dobrino. »Neumnost pa taka!«
Za lovska društva lastnikov V Pobudi za spremembo Zakona o divjadi in lovstvu je ena temeljnih zahtev predlagateljev tudi večje vključevanje lastnikov gozdnih in kmetijskih površin v razprave o lovsko-upravljavskih načrtih. Predlagajo tudi ustanovitev manjših lovskih družin po zakonu o društvih z najmanj tremi člani in vzpostavitev zasebnih lovišč z nad 200 hektarji zemljišč. »Zainteresirani lastniki se lahko po tem predlogu odločijo za formalno organiziranje bodisi zaradi ekonomskega interesa po oddaji lovišča v zakup ali zaradi problema s sedanjim upravljavcem lovišča ter predajo lovišča v upravljanje drugi lovski družini,« so zapisali predlagatelji zakona. |