Bombe nad Idrijo

Dvorana Filmskega gledališča Idrija že desetletja ni bila tako polna kot ob projekcijah dokumentarnih posnetkov, ki so nastali med zavezniškim bombardiranjem Idrije v zadnjih mesecih druge svetovne vojne. Na petih predstavah si je posnetke ogledalo več kot 1300 gledalcev. Toda zanimanje za dogodke iz zadnjih tednov druge svetovne vojne ni slučajno. Zavezniki so ob koncu vojne porušili dobršen del mesta in ubili pet civilistov. Med v požarih uničenimi objekti je bila tudi baročna cerkev svete Barbare na Mestnem trgu, ki so jo sedem let pozneje porušili do tal. In ob pomanjkanju resnih zgodovinskih študij so se med ljudmi širile domneve in polresnice, ki so še poglabljale nezaupanje do vseh, ki bi bili v ta dejanja vpleteni.

Srečen splet naključij

Plaz zanimanja za zadnje tedne druge svetovne vojne v Idriji se je sprožil ob izidu knjige Horuk v nove čase, ki jo je napisal dolgoletni brigadir in pozneje aktivni družbenopolitični delavec Marijan Beričič. V knjigi je objavil tudi fotografijo, ki jo je pilot posnel med bombardiranjem Idrije in prikazuje prizor, ko so rakete zapustile letalo, in v ozadju idrijski grad Gewerkenegg v dimu. Po spletu naključij je fotografijo v knjigi opazil tudi upokojeni nekdanji vojaški padalec, modelar in priznani poznavalec letalstva Edi Brus iz Idrije, ki je že dolgo iskal razlago doslej nepojasnjenih napadov na Idrijo. V povezavi s Slavkom Moravcem iz idrijskega vojnega muzeja pa je odkril fascinantne podatke in jasne razlage dogajanj ob koncu vojne v Idriji.

Edi Brus se za zgodovino in posebno dogajanje ob koncu vojne ni zanimal slučajno. V enem od bombnih napadov je bila smrtno ranjena sestrična njegove mame Slavica Lapajne. Stanovala je v današnji Študentovski ulici v neposredni bližini gradu Gewerkenegg. Ena od raket, ki jo je pilot sicer sprožil proti gradu, je zadela Lipužičevo hišo, v kateri so v trenutku izgubili življenje štirje člani družine. Na njihov skupni grob na pokopališču so sorodniki postavili dele rakete, ki jih je ubila usodnega 14. marca. Teta Edijeve mame Slavica Lapajne pa se je med napadom znašla na ulici in tam so jo poškodovali deli granate. Kar na vratnem krilu so jo prenesli do bolnišnice, kjer je naslednji dan umrla. V bombnih napadih na Idrijo je torej življenje izgubilo pet domačinov.

Obnemeli nad 
vojaškimi arhivi

Ob pomoči Dimitrija Kavčiča in Tomaža Štavsa sta Edi Brus in Slavko Moravec sprožila obsežno iskalno akcijo za podatki, ki bi razkrili ozadja in podrobnosti napadov zaveznikov na Idrijo. Po izmenjavi neštetih elektronskih pisem s številnimi muzeji in arhivi pa so naleteli na pravo presenečenje. Izbrskali so namreč celotno vojaško dokumentacijo o napadih in celo filmske posnetke. Ob ogledu teh so obnemeli.

Ob začetku iskanja podatkov se je vsem zdelo, da res iščejo šivanko v kopici sena. Izkazalo pa se je, da so vojaški arhivi urejeni natančno in dosledno. S poizvedovanjem na pravem mestu se odprejo poti tudi do izvirnikov. Brez teh pa ni pravega proučevanja zgodovine. S podatki iz londonskih vojaških arhivov so v Idriji rekonstruirali načrtovanje, potek in analize vseh napadov na Idrijo med 3. februarjem in 23. aprilom 1945.

Kot poudarja ljubiteljski zbiratelj vojaških predmetov in lastnik vojnega muzeja Slavko Moravec, so bile ob koncu vojne v Idriji močne nemške sile. Te so zasedle izpraznjeno vojašnico in druge objekte po umiku italijanske vojske ob kapitulaciji Italije leta 1943. Prihod Nemcev v Idrijo je za meščane pomenil prvo konkretno soočenje z zasedbo in vojno, saj je bila Idrija v letih od konca prve svetovne vojne do kapitulacije Italije leta 1943 del Italije. Po kapitulaciji je italijanska vojska zapustila Idrijo in prišli so Nemci. Kako se je Idrija znašla na seznamu za zračne napade, še ni znano. Po mnenju Slavka Moravca naj bi zračne napade prek angleške misije pri IX. korpusu naročili člani komande mesta Idrija, toda dokumenta, ki bi to dokazoval, ni.

Izurjeni in izkušeni piloti

Zračne napade na Idrijo so od februarja do aprila izpeljali pripadniki 16. eskadrilje SAAF, ki je imela bazo v Italiji. Pripadniki te enote so bili Južnoafričani. Oblikovali so močno letalsko enoto, ki je imela v svojem sestavu za tiste čase odlična letala beaufighter. To so bili šest ton težki lahki bombniki lovci, pionirji novega načina bojevanja. Kot poudarja Edi Brus, so bila to prva vojaška letala, ki so uvajala raketiranje ciljev na zemlji. Posadko vsakega beaufighterja sta sestavljala pilot in navigator. Brus je iz nedavno pridobljenih vojaških letalskih dnevnikov rekonstruiral vse podrobnosti napadov na Idrijo; zavezniki so jih izvedli 10. V njih je sodelovalo natanko 28 pilotov in 29 navigatorjev. Brus je našel tudi fotografije vseh letal ter osebne dnevnike večine pilotov, ki so sodelovali v napadih na Idrijo. Po njegovih ugotovitvah so bili to odlično izurjeni in predvsem izkušeni vojaki piloti. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da v napadih na ni bilo poškodovano niti eno letalo in da so se vsi zrakoplovi srečno vrnili v bazo v Italijo.

Od tam so potem napadali vojaške cilje po vsem Balkanu. Za pot od letališča v Bifernu do Idrije so piloti potrebovali približno dve uri. V domala vseh dnevnikih je zapisano, da so cilji vojaški objekti, ki so jih zasedli Nemci. Raziskovalci so ob iskanju dokumentov o pilotih in napadih na Idrijo računali le na pridobitev pisnih dokumentov in fotografskega gradiva. Ko pa so jim v Londonu omenili, da razpolagajo tudi s filmskimi posnetki, tega skoraj niso mogli verjeti. Zbrali so denar in odkupili pravice ter plačali stroške za presnemavanje filmov. Ko so ti prispeli v Idrijo, niso mogli verjeti svojim očem. Kamere, ki so bile nameščene v letalih, so snemale celoten potek vojaških operacij. Piloti med napadi na cilje v Idriji niso imeli lahkega dela. Kot je na predstavitvi filmov poudaril upokojeni vojaški pilot Vojko Gantar, so bili piloti odlično izurjeni za nizke prelete v kotlinah, saj so morali med napadom letalo za več kot 500 metrov spustiti v kotlino, izpeljati napad in se takoj vrniti na izhodišče pri hitrosti okoli 400 km/h. Letala niso imela elektronskih pomagal kot današnji zrakoplovi, zato je bilo pilotiranje med temi vojaškimi akcijami zelo zahtevno.

Radijska postaja iz letala

Na veliko presenečenje občinstva so v Idriji predstavili tudi originalne predmete iz zasebnih vojaških zbirk. Navdušenja je bil deležen domačin Pavle Pivk, ki je tudi sam doživel bombne napade. Na projekcijo filmov je prinesel originalno radijsko postajo iz letala beaufighter, ki še danes deluje. Gledalci so videli tudi rakete, topovske izstrelke in strojnico browning, ki je bila nameščena v krilu letala, ter vzorec 35-milimetrskega filmskega traku, na kakršnega so piloti snemali med zračnimi napadi.

Na vprašanje, zakaj so zavezniška letala dober teden pred koncem vojne opustošila Idrijo, še danes ni pravega odgovora. Čeprav so imeli piloti jasno navodilo, naj rakete usmerijo v cilje, kjer je nastanjena nemška vojska, življenja v teh napadih ni izgubil niti en nemški vojak. Povsem so se izognili tudi napadu na impozantno italijansko vojašnico, v kateri je danes psihiatrična bolnišnica. Nemška protizračna obramba se je le redko oglasila in tako je bilo mesto prepuščeno pilotom in njihovim raketam. Ti v svojih zapiskih pogosto tarnajo nad slabo vidljivostjo, saj je Idrija v kotlini. Najslabše pogoje za izpeljavo napadov pa so imeli zadnji piloti v konvoju, saj je bila kotlina ob njihovem priletu že vsa v dimu. V teh razmerah so pogosto prožili rakete, ne da bi videli tarčo. Kot je razvidno s fotografij, se je ena od raket zapičila v ostrešje zvonika cerkve svete Barbare, in to se je zaradi visoke temperature rakete, ki pa ni eksplodirala, vnelo. Požar se je potem razširil še na streho nad cerkveno ladjo in uničena je bila tudi vsa cerkvena oprema. Čeprav so po vojni domačini že pripravili les za novo ostrešje, so cerkev leta 1952 porušili do temeljev. Danes spomin nanjo ohranjajo v tlorisu zarisani temelji na prenovljenem Mestnem trgu, ki ga je zasnoval Boris Podrecca.

Od 57 pilotov in navigatorjev sta po raziskavi Edija Brusa danes živa še dva. Njuni pričevanji bi bili dragoceni pri sestavljanju mozaika o tragičnih dogodkih v zadnjih tednih druge svetovne vojne v Idriji.