Bolnišnica Franja

Menda ni večje bojazni, ki se je ceh belih uniform otepa bolj kot vrag križa, od morebitnih tožb razočaranih bolnikov ali prizadetih svojcev. Zato so besede, ki jih je pretekle dni z imenom in s priimkom pribil na javni zid zdravnik doc. dr. Samo Zver, več kot preroške in skrb vzbujajoče. »Upam, da nas bo kdo tožil. Bolnike spodbujam, naj povedo, v kakšnih razmerah se zdravijo,« je podrezal v tlečo žerjavico hematolog z UKC Ljubljana. Oddelek v šestem nadstropju je prej kot negovalnim in za zdravljenje spodbudnim prostorom podoben hiralnici. Iz neposrednih virov izvemo še osupljivejše podrobnosti: »Stanje je hujše kot v partizanski bolnišnici Franja: umirajoči bolniki v prenatrpanih sobah, dotrajana okna smo morali polepiti s trakom, da z gradbišča ne bi ušla v notranjost kakšna bakterija, ambulantna obravnava s kemoterapijo in z biološkimi zdravili je kar sredi hodnika ...« Je to vredno človeka, ki mu v stenj življenja piha burja smrti?

Bolnišnični trakt, kjer so eni najtežjih kliničnih bolnikov z najbolj intenzivnimi in invazivnimi terapijami, s kemoterapijami in presaditvami kostnega mozga, bi za obnovo potreboval 11,2 milijona evrov. Ob že tako zadolženi kliniki in grozeči luknji v zdravstveni blagajni, ki je do nedavnega pretila, da bo kar 7000 bolnikov prikrajšanih za zdravljenje, da iztrošenih državnih trezorjev ne omenjamo, je ministrstvo za finance še previdno. Čeprav bolniki v novih prostorih naj bi ne bi več potrebovali dragih zdravil proti okužbam, ki nanje prežijo v oporečnem traktu. In spet je denar tisti, s katerim se meri vrednost življenja! Dostojanstvo, ki je pri najhujših bolnikih že zaradi teže zdravljenja zdrsnilo na pasji hrbet, je kategorija, ki je naši državi potemkinova vas.

Ob tem ni zanemarljiva še ena sramotna epizoda: ko smo še pred štirimi leti v zvezde kovali ime izraelskega srčnega kirurga, ki je rešil premnogo otroških življenj, se dušebrižniki dandanašnji spotikajo ob njegovo plačo. Niti ne pomislijo, koliko drobnih srčkov bije zaradi precizne roke in za najtežavnejše operacije izurjenega človeka, ki mu pod našim hipokritskim soncem, žal, ni para. A spet je denar tisti, ki polzi v nos samooklicanim dežurnim moralistom. Medtem pa, ne samo iz UKC, odtekajo bajni denarci zaradi nepremišljenih razpisov, zvez in poznanstev, pa četudi kakšno življenje zategadelj obvisi na nitki. Koga briga. Spet je denar tisti,
 s katerim se meri vrednost življenja!