BREŽICE – Naredila sem vse, kar sem lahko! Če bi še enkrat nastala takšna situacija, bi ravnala enako! Ali sem nemara žrtveno jagnje? Takšne misli se pletejo in podijo po dr. med. Nadi Cesarec, specialistki splošne medicine iz brežiškega zdravstvenega doma. Zdravniškemu poklicu je ta zdravnica zapisana že polnih 36 let, v Brežicah deluje le desetletje manj. Hipokrat, oče zahodne medicine, ji je bil ves ta čas naklonjen – razen? Razen tistega usodnega dne, konec avgusta, pred dvema letoma, ko je zaradi stika z električnim tokom in padca z droga nekaj dni zatem umrl 55-letni Miran Suhadolčan. Ker Cesarčeva kot dežurna zdravnica takrat ni odšla na brežiško železniško postajo, kjer se je zgodila ta delovna nesreča, ji je sodnik Almir Kurspahić letos poleti prisodil šest mesecev zaporne kazni. V poplavi spornih dogodkov, spomnimo se zgolj nesrečnega Bora Nekrepa, je Nada Cesarec pravzaprav edina iz zdravniških vrst, ki je bila obsojena; češ da ni hotela pomagati.
Na dveh krajih hkrati
Nada Cesarec je prepričana, da na dveh mestih fizično takrat preprosto ni mogla biti, in pokazala na grmado težav, ki so plod pomanjkljive organizacije in alarmantne kadrovske podhranjenosti. »Ker so Brežice manjši kraj, imamo enoto 1B,« je zaznamovana zdravnica v svoji ordinaciji začela razkrivati tančice tistega usodnega dne. To je enota nujne medicinske pomoči, ki deluje v okviru zdravniške dežurne službe in reševalne postaje ter zagotavlja neprekinjeno nujno medicinsko pomoč z zdravnikom, zdravstvenim tehnikom in voznikom nujnega reševalnega vozila. »Sama sem morala namreč tisti dan opravljati kar štiri zadolžitve!« je jasno povedala. Opravljala je svoje redno delo – vodenje ambulante, tako zunanje kot tudi notranje dežurstvo, za nameček pa še nadomeščala zdravnico, ki je bila tedaj odsotna. »To je bila nasploh ustaljena praksa v kraju s takšnim kadrovskim deficitom,« je dejala. Pri tem je treba upoštevati še dejstvo, da je Cesarčeva privatnica, koncesionarka in ni zaposlena v zdravstvenem domu.
Večkrat pa se mora zdravnik odločati tudi glede na izkušnje in strokovnost. Posebno če se zgodi to, kar se je 30. avgusta pred dvema letoma zgodilo Nadi Cesarec. Ko se je približno dve minuti stran ponesrečil Suhadolčan in ko je na vrata njene ordinacije sočasno potrkal akutni primer. »Neka ženska s strašanskimi bolečinami v trebuhu, ki je bruhala, skupaj lezla, padla v nezavest.« Pomislila je, ali naj gre na teren in pusti žensko trpeti v ambulanti (menda bi jo v tem primeru tožil bolničin mož) ali pošlje dva usposobljena operativca, ki sta natančno vedela, kaj narediti, kako pomagati. »Vso energijo sem usmerjala v koordinacijo, vseskozi bila tudi v telefonskem stiku, obvestila sem tudi dežurno ekipo kirurgov, da jim bodo kmalu pripeljali ponesrečenca.« Ko so ga pripeljali, je bolnica ravno začela prihajati k sebi. Suhadolčan je bil pripeljan živ, po treh dneh, ko so ga vzdrževali pri umetni zavesti, pa je umrl. »Bil je brezupen primer, ki mu ne bi pomagalo niti, če bi bila vseskozi ob njem,« (si) je hočeš nočeš morala priznati. »Tudi eksperti iz zdravniške zbornice so pozneje dokazali, da smo imeli nujni primer, ki je sočasno potekal s terenskim, zaradi česar nisem napačno ravnala!« Poraja se tudi naslednji pomislek: če ima nekdo tako hudo poškodbo, da mu ne morete pomagati, potem tega kaznivega dejanja, zaradi katerega obsojajo Cesarčevo, sploh ne morete narediti.
»Bila sem deklica za vse,« je še povedala obtožena zdravnica, ki sestre ni mogla same pustiti v ambulanti, drugih zdravnikov pa po njenem tedaj ni bilo. Leta in leta so vodstvo zdravstvenega doma opozarjali, da so kadrovsko in organizacijsko podhranjeni. »Veste, pa se ni nič spremenilo,« je še dodala. »Nič se ni spremenilo. Šele po tem dogodku se je. Žal.« Na mizo je v tistem predse raztrosila šop peticij, vsaj tridesetih skupin, od navadnih občanov do zdravniških kolegov iz vse Slovenije, ki ji čvrsto stojijo ob strani. Še enkrat se je vprašala: »Sem bila res le žrtveno jagnje?«
Tožba zaradi govoric
»Veste, njej se ne očita prav nobena strokovna napaka! Ne očitajo ji niti malomarnosti! Njej se očita, nekoliko banalno rečeno, da ni šla na klic! Kljub temu da je dvignila telefon, se pogovarjala in poslala reševalce na teren,« pa nam je povedal Igor Smolej iz Novega mesta, h kateremu smo odšli še po pravno podlago, zagovornik Cesarčeve. Ta razpolaga celo z dokumentom, da tudi neprihod reševalcev ne bi prav nič spremenil. Seveda se je na izrečeno obsodbo pritožil. Opozoril je tudi na trend, ki se vse pogosteje pojavlja: »Če sem nezadovoljen (pacient) – prijavim in tožim (zdravnika)!«
Zaskrbljen je tudi nad dejstvom, kdo je Nado Cesarec sploh tožil
To sploh niso bili svojci?! »Njo je tožilo, če špekuliram, tožilstvo, in to na podlagi govoric javnega mnenja iz bližnje gostilne, češ kaj se pa to pravi, da pri tako hudi nesreči ni bilo zdravnika na licu mesta?!« je razodel Smolej. »Tisti, ki so sprožili te pomisleke, so bili med nesrečo namreč za šankom in opazovali, kaj se dogaja. Videli so, kako je Suhadolčan padel, poklicali so tudi prvo pomoč, to je bila natakarica in nekaj razburjenih gostov lokala na železniški postaji.« Ti so se menda vedli tudi precej vulgarno: »V PM, le kako je mogoče, da ni bilo nobenega dohtarja?! A jih zato plačujemo?!« Policist naj bi šele potem, kot smo izvedeli od Smoleja, to zagrabil, raziskal in napisal kazensko ovadbo. Na tem mestu se je izkušeni odvetnik zdrznil in pokazal s prstom nekam povsem drugam, po njegovem prepričanju – na pravi vzrok: »Opozarjam na vrsto sistemskih napak in menim, da bi se lahko očitalo povsem drugim! Veste, tisti dan je imela Cesarčeva kar 58 pacientov, med njimi 30 nenajavljenih, ki so prišli kot urgentni primeri!« je vse bolj uperjal prst v jedro vseh težav. Naposled je zapičil. »Direktor javnega zavoda je torej tisti, ki mora službo po zakonu tako organizirati, da le to poteka povsem nemoteno.« Pa ji je ta direktor priskočil na pomoč? »Tako, da ji je rekel, da bi po njegovem morala na ogled. Namočil jo je.« Mislil je na direktorja Zdravstvenega doma Brežice – Miroslava Laktića.
»Če mene vprašate, bi moral prav on na zatožno klop!«
