DOBOVA – »Ko se je Žiga drugi dan bivanja v Termah Paradiso sprostil, je v vodi kar vriskal od sreče, ko je brezskrbno čofotal. Tudi napredek je viden, lažje premika roke. Voda ga je tako prijetno utrujala. Res še enkrat vsem skupaj hvala iz srca,« nekaj dni po letovanju v Dobovi ni mogla skriti navdušenja Velenjčanka Nataša Pinter. Da sta z možem Jožetom sinu uresničila veliko željo po gibanju v vodi, gre najprej zahvala Jožetu Kernulcu, ki vodi podjetje OK TRADE iz Dobove. In seveda Termam Paradiso iz Dobove.
»Ko sem v Slovenskih novicah prebral zgodbo o Žigi, sem se zamislil. Življenjska pripoved Pinterjevih se me je res dotaknila in ob takšnih izkušnjah se šele lahko zavedamo, kaj imamo, če imamo le zdravje. Zato ni bilo treba veliko razmišljati. Odločil sem se, da družini plačam vikend paket v Termah Paradiso,« pojasni Jože Kernulc, ki je stopil v stik s Cvetkovičevimi, družino, ki v Dobovi vodi Terme Paradiso. Tudi njim ni bilo treba veliko razlagati, saj so se takoj odločili, da bivanje Pinterjevim podarijo, zato se je podjetnik Kernulc že ponudil, »da bo kak vikend častil« on.
Odvisen od drugih
»Tudi sicer smo humanitarno usmerjeni, radi pomagamo, bolnišnici, upokojencem z ugodnostmi pa domači gasilci z družinami imajo ob torkih zvečer prost vstop v toplice,« razlaga Damjana Cvetkovič. Terme Paradiso izkoriščajo termalno vodo, saj je v Dobovi od leta 2009 vrtina v globini 706 metrov, temperatura vode je 54,6 stopinje Celzija, zaradi njenih balneoloških in kemijskih lastnosti pa blagodejno vpliva na vzdrževanje funkcionalnosti gibalnega sistema in hrbtenice.
To je spoznal tudi Žiga, ki bo zadnji dan v maju praznoval 15 let. Rodil se je v šestem mesecu nosečnosti, tehtal pa je vsega 660 gramov. »Že prvi otrok mi je umrl dva dni po porodu. To je bilo leta 1997, med nosečnostjo so me pestile težave z visokim krvnim tlakom in deček se je rodil zelo bolan, tudi mene so komaj rešili,« začne svojo težko življenjsko zgodbo opisovati Nataša. Kljub tragediji sta si Pinterjeva želela ustvariti družino.
Konec maja 2000 sta dobila Žigo. Drobceno bitje je bilo deležno neizmerne starševske ljubezni, tri mesece in pol je bil v inkubatorju, do prvega leta starosti je bil odvisen od kisika. Deček je hitro rasel, in čeprav sprva niso vedeli, kakšne težave ga bodo pestile, je bilo že pri enem letu starosti očitno, da ne bo tak, kakršni so njegovi vrstniki. Ni namreč ne hodil ne govoril in pri treh letih so mu postavili diagnozo – boleha za najhujšo obliko cerebralne paralize, kar pomeni, da ne bo nikoli hodil ne govoril ter da je popolnoma odvisen od drugih.
Kljub temu je Žiga pravi borec, korenjak, ki se veseli življenja. »Spregovori lahko nekaj besed, reče mama, ata, pritrdi ali zanika, če ga kaj vprašamo. Opažam, da nas razume, le govoriti ne more,« pove mamica Nataša, ki še kako dobro ve, kaj pomeni mamina ljubezen. Sama je namreč ni bila deležna, saj je zaradi alkoholizma v družini odraščala pri rejnikih, kjer so lepo skrbeli zanjo, a kljub temu je pogrešala tisto pravo družino, pravo starševsko ljubezen, ki jo zdaj še s toliko večjim zanosom tako nesebično razdaja svojemu sinu. In čeprav ji je sodelavka celo predlagala, naj otroka da v zavod, si kaj takšnega niti predstavljati ne more.
Še očetova bolezen
Pustila je službo in kot negovalka prevzela skrb za Žigo. Resda prejema mesečno nadomestilo okoli 500 evrov, a kljub Jožetovi plači, ki ni dosti višja, komaj shajata. Za Žigo morata dokupovati plenice, odvajala, denarja za kaj več ni, niti za kakšne dodatne terapije. Žiga dvakrat na mesec obiskuje terapije v Ljubljani, vsak dan z njim telovadi tudi Nataša. »Po štiri ure na dan se razgibavava, tudi z uporabo žoge, a napredek je zelo viden v vodi. Da tam neizmerno uživa, smo videli pred nekaj leti, ko je bil v bazenu pa tudi doma v banji je ves srečen,« je povedala mamica, ki je, da sta lahko z možem kupila prilagojen avto, za polog, ki je potreben ob najemu lizinga, začela zbiralno akcijo zamaškov.
A kot da ni že dovolj hudo, je leta 2009 zbolel še Jože. Imel je tumor v ušesu, ki so mu ga sicer odstranili, a zdaj ima paralizirano desno stran obraza. Na eno uho je popolnoma gluh in nima več okusa niti pravega ravnotežja, ne more dvigovati težjih breme, niti svojega sina, ki ima 66 kilogramov. Pri dvigovanju sina si tako Nataša pomaga s posebnim dvigalom, ki ga je dobila na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu – Soča.
Pinterjevi so vajeni skromnega življenja, na prvem mestu sta skrb za sina in njegovo čim boljše počutje. Tudi zato je Natašo in Jožeta tako ganila poteza podjetnika iz Dobove in lastnikov term. »Ko sem izvedela, da bo Žiga lahko tri dni užival v vodi, sem zajokala. Pol ure sem jokala od sreče,« skromno pove Nataša.
