Bolnega sinka komaj nosita po stopnicah

LIPOVŠICA – Rok Arko je naš, vselej s ponosom poudari ravnateljica osnovne šole dr. Ivana Prijatelja v Sodražici Majda Kovačič Cimperman. Učenec drugega razreda je pri enajstih mesecih zbolel za mišično atrofijo tipa dve, zaradi česar je priklenjen na invalidski voziček. Rok je nadarjen in lepo napreduje, čeprav je stoodstotni invalid – ne more se postaviti na noge, tudi roke in noge le počasi premika, prizadete so mišice po vsem telesu, najbolj tiste, ki so blizu trupa (rame, boki, hrbet). »Sprijaznila sva se z njegovo boleznijo in si dejala, glavo gor, greva naprej. Najin otrok odrašča in se razvija kot vsi drugi, le da je gibalno zelo prikrajšan,« se odločno bodrita oče Jože in mama Marija. V šoli je zelo komunikativen in izjemno bister, je dober sogovornik in rad poklepeta tako z učenci kot s strokovnimi delavci in drugimi zaposlenimi. Učiteljica Minka pove, da se je v skupino dobro vključil in lepo sledi pouku, sošolci so ga toplo sprejeli in ga imajo zelo radi, vseskozi so mu pripravljeni pomagati, mu prinesti to ali ono stvar, ga odpeljati do avle ali šolske dvorane … Zanj skrbi tudi spremljevalec Ernest, ki ima izjemen čut za delo z njim, odlično sta se ujela. Roku je postal eden izmed pomembnih ljudi, sprejel ga je za svojega, saj čez dan skrbi zanj oziroma za njegovo dobro počutje in zadovoljevanje osnovnih bioloških potreb.

Ves dan gor in dol

Roku, nadobudnemu sedemletniku, se je junija lani po pouku, ko je prvič z vozičkom po klančini vstopil v novi kombi s prilagojenim zadnjim delom in premično kovinsko klančino, kar smejalo. Prvič je lahko zeleno dolino sodraških planjav opazoval z nekoliko višjega mesta. Do svojih drugih nog je imel enako spoštljiv odnos, kot ga ima do vsakega darila ali pripomočka. »Županu, šoli, srčno dobrim ljudem in posameznikom v Sodražici in okolici se lahko zahvaliva, da so tako široko odprli srca in začutili našo stisko. Brez nakupa tega vozila, ki je stalo okoli 28.000 evrov, bi nam še bolj trda predla,« oče Jože ni mogel skrivati zadovoljstva. Zaradi sinkove ohromelosti je zamenjal službo, mami Mariji je uspelo prek socialnih služb dobiti pravico do nege otroka, kar pomeni, da je kolikor toliko socialno in gmotno preskrbljena. V družinskem mošnjičku se ob koncu meseca nabere le okoli tisoč evrov, zraven pa Arkovi prištejejo še tisto nekaj malega, kar Rok dobi zaradi invalidnosti. »Jaz hodim v službo, tudi v nočno, a je na majavih nogah, saj lahko že jutri ostanem brez dela. Ženi, ki ima prav tako zdravstvene težave, pa je zaradi tega največkrat naloženo breme, da Roka, ki tehta že 30 kilogramov, vsako jutro v naročju iz podstrešnega stanovanja prenese v avtomobil.« Na 20 metrih mora previdno stopiti po 14 lesenih polkrožnih stopnicah. »Neredko, ko so dnevi topli, pa večkrat, želji otroka pač ustrežemo. Težko, a ni kaj,« skomigne Jože.

Ni sredstev za dvigalo

Živahni sinko, ki se po pouku takoj loti šolskih nalog, potem pa večino časa, seveda na vozičku, preživi ob računalniku in igricah z bratom, še kako čuti, da mamica trpi, čeprav tega ne pokaže. »Brez hišnega dvigala si preprosto ne moremo več predstavljati življenja. To bo vsekakor cenejše, kot če bi se lotili obnove pritličnih prostorov v hiši, ki je bila zgrajena pred več kot sto leti. Vlaga tudi poleti teče iz sten, tla so krhka, notranjost zahteva temeljito (tudi inštalacijsko) prenovo za bivanje štiričlanske družine,« je naštel Jože. Kot vmesno rešitev so starši načrtovali iskanje pritličnega stanovanja ali stanovanja z dvigalom in urejenimi klančinami, a njihovi žepi, v katerih je denar le za najnujnejše stroške, preprosto ne prenesejo stroškov preselitve na novo lokacijo. »Na šoli so mi povedali, da je projekt za novo dvigalo že narejen, zanj bo treba imeti okoli 30.000 evrov. Vrstijo se tudi nekatere dobrodelne akcije, pot bo dolga. Razmišljava, da bi postavila začasno, niti sam ne vem, kakšno, dvigalo ob steni hiše. A to ne bo poceni,« preračunava skrbni oče. »Ati, takšno, kot ga imajo na naši šoli, ki so ga pognali okoli Miklavža lani,« predlaga Rok. Ravno njemu in še dvema učencema, ki imata prav tako gibalne težave, je bilo ponujeno, da šolske prostore prvič pogledajo od zgoraj. »Lani smo z dobrodelnostjo zbrali nekaj več kot 35.000 evrov, od tega 3210 z zbiranjem zamaškov skozi vse leto. Učenci naše šole in sosednjih ter malčki v vrtcu so bili dejavni kot mravljice. Dobrodelnosti pri nas ne bo še konec, saj si vsi prizadevamo, da bi družini Arko pomagali še pri hišnem dvigalu. Prepričana sem, da nam bo uspelo,« ne dvomi Majda Kovačič Cimperman, Jože pa doda: »Če bi v družini imeli denar, bi bilo vse drugače. Tako pa …«