Še vedno ni popolnoma prebolel raka na grlu, pred nekaj meseci je prestal težko operacijo srca, iz meseca v mesec se prebija s 300 evri invalidske pokojnine: 58-letnemu Marijanu Horvatu iz Ljubljane v življenju – roko na srce, tudi zaradi nekaterih lastnih odločitev – ni ravno z rožicami postlano, a ima usta, v katera po operaciji ne more več vstaviti proteze, večinoma oblikovana v nasmeh.
Šaljivec na Miklošičevi
Že res, da ima stanovanje, komaj kaj več kot sobico, v razvpitem stanovanjskem kompleksu Lipa, a večino časa preživi na ulici. Običajno ga boste srečali pred knjižnico Otona Župančiča, še pogosteje na vogalu Miklošičeve in Pražakove ulice, ki je njegov prodajni revir. »Vam je Lojze kavico pozabu skuhat,« mimoidočo gospo z žalostnim pogledom pripravi do nasmeha. Pešcem tokrat ne ponuja brezdomskega časopisa; medtem ko se pogovarjamo, z enim očesom budno opazuje, kaj se dogaja na naslednjem vogalu, kjer Kralje ulice prodaja novinec bolgarskega rodu, ki ga Marijan uvaja v posel. Marijan ni le živa legenda med prodajalci, od leta 2007 je tudi njihov mentor!
Tudi Marijan Horvat je eden izmed tistih 271.000 državljanov, ki po podatkih Statističnega urada RS živijo pod pragom revščine. Čeprav na mesec, kadar ima ta 31 dni, dobi 300 evrov, je to manj kot polovica zneska, to je 606 evrov na odraslega člana gospodinjstva, ki je pri nas določen kot prag tveganja revščine. Mednarodni dan boja proti revščini smo zaznamovali v četrtek, 17. oktobra. |
Večina ljudi praznuje rojstni dan na dan, ko so se rodili, Marijan pa se bolj kot 5. januarja veseli 21. aprila. Na ta dan leta 1996 se je odrekel steklenici. Drugič, tretjič, šestič? Kdo bi štel. Le da se od tistega daljnega leta zdaj že 16. leto tega tudi drži. »Če si enkrat tako daleč, da imaš delirium tremens, da te morajo zaviti v mrežo, potem se vsak dan zahvališ. Ne vem, komu, sam sebi, da še abstiniraš,« pravi. Kot invalid 3. kategorije je bil zaposlen kot trafikant, a je na koncu postal eden od četice Slovencev, ki so ostali brez službe. Od takrat se pred revščino rešuje s prodajo časopisa za brezdomce.
Življenje z alkoholom
Žalostno je reči kaj takega, a Marijanu je bil alkoholizem položen že v zibko. »Starši so bili alkoholiki,« pravi o materi Emi in očetu Francu, ki sta ga vzgajala, kakor sta vedela in znala. Kako je bilo živeti v stanovanju v Savskem naselju v Ljubljani, ne razlaga, pravi le, da je zelo zgodaj odšel. »Tkole v vagonih sem gledal, kako mamica za oknom doma kuha kosilo,« pokaže proti glavni železniški postaji. Zaradi alkoholizma se je prvič zdravil na Škofljici, ko je bil star komaj 15 let, a za to ne krivi staršev. »Družba svobodnjakov te posrka. Ne najdeš poti nazaj, če ne dobiš pomoči. In potem moraš služit Ruglja,« razloži. Kot po večini naslednjih zdravljenj niti takrat trezen ni zdržal več kot dve leti.
Dogodkov iz leta 1996 se ne spominja dobro. Vse je v nekakšni megli. Mreža. Bolnišnica. Grozljivi občutki. Čakanje na smrt. Delirium tremens, so mu pozneje pojasnili zdravniki. Tri dni je ležal v mreži. »Ja, mreža, navadna mreža,« opisuje ležišče, ki so mu ga v Polju dodelili, da ne bi kaj naredil sebi ali komu drugemu. Po premagovanju alkoholne odvisnosti so se začele kazati posledice popivanja in spanja na zimskem zraku. »Dokler alkohol drži, ti mraz ne more do živega. Potem sem imel take težave, da sem bil na Golniku, imel sem tudi tuberkulozo in bil, v glavnem, na koncu z zdravjem,« se spominja in še, da je med zdravljenjem, ne glede na vse, hodil kadit v park.
Rak in srčni napad
Leta 2008 so mu odkrili raka na grlu. Najprej obsevanje, več kot 30 jih je bilo, sledile so kemoterapije. »Je bilo mal težje obdobje, ja. Zdej se hecam, ampak ... Kr tko ni blo.« Od operacije redno hodi na terapije, med prijatelji, s katerimi se dobivajo na pregledih, je bil tudi zdaj že pokojni legendarni vremenoslovec Miran Trontelj: v spominu mu je ostal, ker je bil tako kot on navdušen numizmatik ter celo predsednik numizmatičnega društva. »Vsak mesec se za eno uro dobimo na pregledu, in če koga ni, smo nekaj časa bolj tiho,« opisuje rutino po operaciji. »Sedem rakavih sem ukinil, zdaj sem jih pa osem dobil nazaj, tako da lačen nisem,« pove o zdravilih, ki jih mora jemati, odkar je junija prestal operacijo na srcu.
»Na ulici doživiš marsikaj, tudi zelo nizke udarce, ki očem niso vidni, bolijo pa v dušo in srce,« je zapisal v članku, podpisanem z inicialkama M. H. leta 2006, potem ko ga je med prodajo Kraljev ulice nekdo na ulici ozmerjal, da je lenuh in naj gre delat. »Ta gospod najbrž res ni vedel, da sem časopis kupil, da bi si pomagal, da imam obe nogi poškodovani in da me ob vsakem slabem vremenu bolita bolj kot njega njegovi,« je razmišljal. Kaj ga vzpodbuja, da ne glede na vse življenjske preizkušnje in slabe izkušnje vztraja na svoji poti? »Ja, vi, vi mi pomagate,« izstreli kot iz topa, a ne misli nas, ekipo Nedeljskih novic, ampak vse tiste ljudi, ki mu, gredoč po Miklošičevi ulici, podarijo vsaj prijazen nasmeh.