Bolezni se je uprl že 
kot otrok

Meje so običajno le v glavah. Tudi 45-letni Trboveljčan Robi Zupan, Roberto ali Zupi za tiste, ki ga poznajo, je pod kožo krvav kot drugi, a obenem drugačen. Ne sprašuje se več o tem, a bi bilo zanimivo vedeti, kakšno bi bilo njegovo življenje, če ne bi bilo bolezni. Njegovo telo namreč pravi, da je drugačen, njegova glava pa, da ni.

Naučil si je pomagati sam

V osnovnošolskih letih so odkrili, da ima sladkorno bolezen tipa 1. Zaradi tipičnih simptomov, na katere je med prvimi postal pozoren njegov plavalni trener, so ga poslali k zdravniku. Pregled je pokazal, da ne vrsta ne oblika nista dedni, a šok ni bil nič manjši. Meni, da bolezen ni tako huda, kot misli večina. Kot 12-letnik se zaradi tega ni pretirano obremenjeval, kljub temu pa je čutil svojo drugačnost. »Kot ljubitelja športa me je zmotilo predvsem to, da nisem smel telovaditi, da sem imel drugačno prehrano ipd. Res pa je, da v šoli takrat še niso bili ne dovolj izobraženi ne usposobljeni za te primere.«

Z malce samosvojim značajem se je že kot šolar odločil, da ga bolezen ne bo ovirala v življenju. Mama je en mesec hodila v Ljubljano, kjer so jo naučili, kako je treba skrbeti za otroka diabetika, potem se je tega naučil še sam. Mama je bila v službi, zato ni šlo drugače. Najprej so bile injekcije, pozneje inzulinski peniji, danes je črpalka. Ima jo ves čas, kadar jo odstrani, se mora pred tem prilagoditi, da ni zapletov. Sladkorni bolnik si mora znati pomagati zlasti takrat, ko je sam. »Bolezen sem vzel kot sestavni del življenja, a ne pomeni nepremostljive ovire. Pri tem mi je ogromno pomagal prav šport. Red, disciplina in odgovornost, brez katerih ni rezultatov, mi še kako prav pridejo tudi v življenju, še posebno pri bolezni,« pravi in doda, da v vseh 34 letih še nikoli ni bil hospitaliziran.

Sijajna bera dosežkov

Bile so želje, ki se jih ni dalo uresničiti, in so pustile malce grenkega priokusa. A tako v življenju je. Pride dobro in slabo. Danes je k sreči drugače, saj je razvoj naredil svoje, a vseeno nikoli ni mogel postati poklicni pilot, policist ali vojak. In tudi vojaščine v tedanji Jugoslaviji ni služil. »Današnje generacije si ne morejo niti predstavljati, kaj šele vedeti, kako je bilo, ker so bili časi povsem drugačni. Takrat je bilo služenje vojaškega roka obvezno za vse. Šel sem skozi nabor, kot vsi fantje, čisto na koncu pa se je ustavilo. Zadnji zdravnik je rekel, da ne bo šlo.« Nedosegljivo je nadoknadil s športom. Brez njega, pravi, bi bil danes drug človek.

Njegovi dosežki niso kar tako. Ukvarja se z jadralnim padalstvom, ima licenco CMAS P3 za potapljanje, turno smuča, kolesari, keglja, ima izpit C-kategorije za tovornjak, je gasilec v PGD Trbovlje mesto, po službi dela na domači kmetiji. »Brez pretiravanja lahko rečem, da vsak dan dokazujem, kaj vse se da, če se le hoče.« Bera dosežkov to potrjuje. Je dvakratni evropski podprvak v natančnem pristajanju z jadralnimi padali, sodeloval je v spremljevalni ekipi Stoklas & Virag Team, ki se je pomerila na najtežji kolesarski preizkušnji na svetu, Race across America, smučal je z Monte Rose (4554 metrov), opravljenih ima več kot 300 potopov, več kot 200 skokov s padalom, z jadralnim padalom se spušča z Mont Blanca, Triglava, Grintovca...

V zraku kar sedem ur

Z veseljem pove, da je v zraku s padalom neprekinjeno jadral kar sedem ur! Med jadranjem si meri sladkor, pije, malica. Za svoj največji dosežek v športu šteje polet z najvišjega evropskega vrha, Mont Blanca. Vsako leto se iz Trbovelj s kolesom odpravi do Krka. Z življenjem je zadovoljen. »Če hočeš, da bodo zadovoljni tudi drugi, moraš biti najprej zadovoljen sam. Velika opora je družina, ki se je prilagodila bolezni. Dokazal sem jim, da jim ni treba biti v skrbeh zame, da uporabljam glavo. Nočem biti nikomur v breme. Zadovoljen sem, da so tudi oni sprejeli moje športe in me pogosto spremljajo.«

Počaščen je, da je nemalo ljudem vzor, in se zaveda odgovornosti, ki jo to prinaša. Ima svoj blog, lotil se je pisanja knjige. Neke vrste avtobiografije, ki naj bi luč sveta ugledala 14. novembra, na svetovni dan sladkornih bolnikov. Ustanovili so tudi športno društvo diabetikov tipa 1, ki je namenjeno srečevanju športno aktivnih sladkornih bolnikov. »Izmenjujemo si izkušnje, pripravljamo predavanja, tudi tekmujemo. A takšno je življenje. Tekmovanje s seboj in drugimi. Rad se družim z ljudmi, še posebno sem vesel, če lahko komu pomagam. Vem, da se ni preprosto soočiti z boleznijo in je sprejeti kot dejstvo. Precej lažje je, če imaš ob sebi ljudi, ki te razumejo.« Glava je namreč res glavni del človeka, kako jo uporabljati, pa je odločitev vsakega posameznika.