Boksar, ki je okusil vrh in se dotaknil dna

Ni glasbenik ali igralec, ampak športnik. Njegova zgodba se bere kot scenarij za mehiško teve žajfnico in pripoveduje o tem, da smo pod kožo vsi krvavi. Znani in navadni smrtniki. Da pred stvarmi, ki jih prinese življenje, ne varujeta niti slava niti denar, ampak da je vsakdo svoje sreče kovač.

Pil je že v osnovni šoli

Nekdanji boksarski šampion in zdaj trener mladih generacij, 41-letni Igor Rašić, je človek, ki je okusil vrh in se dotaknil dna. In to ne le enkrat. Za oboje je, vsaj večinoma, zaslužen ali pa kriv sam, in zato ve, da je najtežje v življenju premagati sebe. Da je podoba, ki vate zre iz ogledala, vedno najtežje premagljivi nasprotnik. Kot pravi, človek lahko laže drugim, sebi ne more.

Da danes odkrito in brez zadržkov govori o poti, ki jo je prehodil, je bilo treba marsikaj. Pekel nekdanjega uspešnega boksarja je bil alkohol. Eden najtežjih sovražnikov, ki človeka zlepa ne izpustijo, ko se znajde v njihovem primežu. V ta začarani krog lahko pade vsakdo, dovolj je že čisto majhen razlog. Izvleči se pa je že povsem druga zgodba …

»Alkohol je bil pri nas v družini, vendar ni nekaj, na kar bi se lahko izgovarjal. Za način življenja se odločiš sam, vsak lahko vpliva na svojo pot,« pravi. S pijačo se je srečal že v petem razredu osnovne šole, ko se je začel družiti s starejšimi fanti. Ti so že pili, in da bi jim bil enak, je začel še sam. »Bil sem frajer. Vsi so se me bali, čeprav nisem nikoli nikomur naredil nič žalega, razen če mi je kdo stopil na žulj ali pa se je delal norca iz šibkejših od sebe,« se spominja. Začelo se je nedolžno, na vsem lepem pa je postal odvisen od alkohola že kot najstnik. Pil je, da je bil pogumnejši, bolj sproščen pri osvajanju deklet itd.

Življenje v peklu

Pitje je nadaljeval tudi, ko se je poročil in si ustvaril družino. Nesporazumi, nerazumevanje in prepiri doma so le še prilivali olja na ogenj, čeprav je bil vzrok za vse prav alkohol. Vse skupaj je vodilo tudi v to, da je pustil boks, v katerem je dotlej naredil lepo kariero. Bil je državni prvak in edini Slovenec, ki je kot amater premagal Dejana Zavca. Vpisal se je na fakulteto za šport v Novem Sadu, jo kljub alkoholizmu uspešno končal in pridobil še licenco za telesnega stražarja. Tega dela sicer nikoli ni mogel opravljati, saj je imel vrsto težav z zakonom.

Njegovo življenje je takrat uravnaval alkohol. Kljub družini je popival, imel vrsto ljubezenskih avantur, na vesti je imel vrsto kaznivih dejanj in podobno. V enem od nočnih klubov se je zapletel v hujši pretep, v katerem je poškodovani skoraj umrl. Ta je udaril Igorjevega očeta brez razloga, zaradi česar je preprosto izgubil razsodnost. »Sploh nisem vedel, kaj počnem. Na srečo ni bilo tragičnega konca, in to mi je dalo misliti, zato sem vendarle malo spremenil življenje. Obsojen sem bil na zaporno kazen.«

Finančni polom

Vmes se mu je uspelo izviti iz objema pijače, a le za kratek čas. Znova boks, uspehi doma in na tujem, a huda prometna nesreča na poti na dvoboj v Italijo je vse postavila na glavo. Čeprav ni bil v nezavesti, se zaradi udarca v glavo ne spomni ničesar, iz kolena so mu vzeli polovico meniskusa. Nerazumevanje v družini je bilo idealni izgovor za vrnitev na stara pota. Še več, poskusil je tudi drogo. Streznilo ga ni niti to, da je spet izgubil službo. Zakreditiral se je, odprl svoj fitnes, si kupil mercedesa. Življenje na veliki nogi se je v dobrem letu in pol končalo s finančnim polomom. Pristal je na zavodu za zaposlovanje, dolgoval veliko denarja, spet je zašel v kriminal. Kokaina se je odvadil, zato se je prepričeval, da lahko tudi alkohol opusti, kadar se mu le zahoče.

Njegov zakon se je klavrno končal, omejili so mu tudi srečanja z otroki. In prav to ga je dokončno streznilo. Ustvaril si je novo družino, a pot do svetlobe na koncu predora je bila še mukotrpna. »Sprejeti odgovornost ter posledice je težje od vsakega boksarja, ki ti stoji nasproti v ringu. Sam ne bi zmogel, in neizmerno sem hvaležen vsem, ki niso obupali nad menoj. Največ dolgujem ženi Albinki, ki je zaradi mene zares pretrpela marsikaj, in otrokom Luki, Lani, Luni in Leni. A bitka še ni končana, zavedam se, da se lahko kadar koli spet vdam, zato se trdno borim. Postajam odgovorni mož, oče, trener, človek, ki ve, da je z dejanji prizadel ogromno ljudi, četudi tega nikoli nisem hotel. Zavedam se svoje odvisnosti, kar je odločilni korak, brez tega ni nič.«

Ceni, kar ima

Preteklosti ne skriva, saj ve, da ji ne more ubežati. Lahko pa se iz nje marsičesa nauči, odkrito pravi. »Ne skrivam stvari, ki sem jih počel, saj bi s tem zanikal samega sebe in izničil svoj trud. Pogovor pomaga. Razumevanje in podpora sta izjemno pomembna. Jaz sem izbral družino in lepo življenje. Zanju sem se moral boriti, zato danes še toliko bolj cenim tisto, kar imam.«

Zdaj z veseljem stopi tudi za štedilnik in zna tako dobro pomešati s kuhalnico, da navdušencev nad njegovo kuho ne manjka. »Nikoli si ne bi mislil, da bom kdaj kuhal, še manj, da s takšnim veseljem, in še najmanj, da se bom skoraj večine stvari naučil povsem sam. Vesel sem in srečen, da mi je uspelo in da znam ceniti, kar imam. Življenje je kratko in sestavljeno iz drobnih stvari, zato je treba užiti prav vsak njegov dan, dajati pa tudi drugim ljudem,« sklene Igor.