Bojan Požar je od tujca kupil avto svojega očeta

»V tovarni Fiat so izdelali približno 17.000 teh vozil z oznako 1100 B,« pove Požar. »Motor ima prostornino 1100 ccm, 30 konjskih sil in doseže najvišjo hitrost 116 km/h. Izdelovali so jih v letih 1948 in 1949, tudi v izvedbi s kesonom in kot vozilo za taksi s podaljšano karoserijo. Pozneje so izdelovali še fiata 1100 E, ki je mojemu kar precej podoben.«

Prvi kupec zdajšnjega Požarjevega starodobnika je bil doma v Trstu, menda neki zdravnik. »To vozilo je potem prišlo v Postojno okrog leta 1956,« dodaja. »Lastnik mi je povedal zgodbo, kako je prišel do tega vozila. Bil je na veselici v hotelu Šport, do koder je bil kar precejšen klanec, ki pa ga njegov avto ni mogel premagati. Prišli so pomočniki in ga potisnili. Tako so prišli v stik z njimi, potem so se celo obiskovali in nazadnje je tem fantom fiata prodal. Nato ga je kupil moj oče, ki ga je vozil do leta 1966. Zatem ga je oče za 360.000 dinarjev prodal mlademu fantu, Lojzu iz Rakitnika. Ohranjeno imam še originalno pogodbo, ki sta jo sestavila in podpisala.«

Kot pravi Bojan Požar, sta se s kupcem očetovega fiata pozneje še večkrat srečala, tudi ob koncu 80. let prejšnjega stoletja. Gospoda Lojza je večkrat spraševal, kje ima avto, vedno pa je odgovoril, da ga ima v skednju. »Ko bo sin zrasel, ga bova obnovila,« je ponavljal. »To se je občasno ponavljalo vse do leta 2011,« nadaljuje Požar. »Vedno sem mu govoril, da me mora obvestiti, če bo tega fiata 1100 B prodajal. Potem se je to tudi zgodilo. Nekega zimskega jutra se je pojavil na vratih in dejal: 'Veš, sin zida hišo in sva se odločila, da ga prodava.' Tako sem postal lastnik v bistvu očetovega avtomobila.«

Fiat 1100 B je bil v zelo žalostnem stanju, poudarja Požar: »Prometno dovoljenje mu je poteklo 5. junija 1974. Lastnik je avto zapeljal v skedenj in od takrat ga ni več vozil. Otroci so se večkrat igrali in skakali po njem, tudi kokoši ter miši in podgane so pustili posledice. Čakalo me je ogromno dela. Samo da smo iz motorja dobili valje, smo porabili teden, tako počasi je šlo. Uporabili smo najrazličnejše tekočine, med drugim celo kokakolo. Prenova je bila zelo natančna, saj drugače nismo mogli narediti.«

Bojan Požar je imel nekaj dobrih mojstrov, ki so mu pri prenovi stali ob strani: »Prostor za prenovo so mi prijazno ponudili v Avtocentru Vodopivec, kjer smo avto najprej povsem razdrli, da smo lahko ugotovili, kaj vse bomo morali postoriti. Vsi, ki so delali pri bodočem starodobniku, so bili starejši od avtomobila, nekateri so imeli tovrstne izkušnje še iz časov, ko je bilo teh vozil na cestah bistveno več in so jih že takrat znali servisirati.«

Vleka s konjem

Med drugim so zamenjali pragove in dodali nove pode, tudi za dvoje novih vrat so porabili primeren kos pločevine. »Sicer pa z rezervnimi deli nisem imel veliko težav,« pove Požar. »Primer: povsem nove valje sem dobil v neki trgovini v stari Gorici. Res je, da niso bili več na polici, ampak jih je lastnik našel v domači zalogi. Tudi v Trstu sem dobil še marsikaj, med drugim rezervne dele za motor.«

Ko je obnovljeno karoserijo pripeljal v domačo garažo, jo je Požarjeva mama nekoliko potrepljala in rekla: »Dosti si nas prepeljal.« To je bil že drugi družinski avto, saj je imel Požarjev oče pred fiatom 1100 B še enega fiata, topolinčka giardiniera. »S tem avtom ni imel prevelike sreče, saj smo z njim večkrat kje obstali,« se spominja Bojan. »Nekoč smo šli na nedeljski obisk k maminim staršem, pa smo se sredi nekega klanca preprosto ustavili. Ata je šel po konja in smo ga zapregli. Spredaj sta šla konj in mama, midva z očetom pa sva sedela v avtu. S fiatom 1100 B je imel več sreče, z njim se je tudi vozil v bližnjo Planino na delo.«

Fiat 1100 B Bojana Požarja je registriran, povsem normalno in brez težav pa je vedno opravil tehnični pregled. Temeljita obnova starodobnika je trajala kar tri leta.