Boj za lipicanca 
še zdaleč ni končan

Sredi maja je državni zbor po hitrem postopku sprejel nov zakon o Kobilarni Lipica, ki spet združuje kobilarno in turistični del pod isto streho. V četrtek so odstavili v. d. direktorja Kobilarne Lipica Boštjana Bizjaka, ki jo je vodil skoraj štiri leta in večkrat javno nasprotoval novemu zakonu.

Podobno enovito organizacijo kobilarne in turizma skupaj smo že imeli vse do leta 2007. Tudi civilna iniciativa za Lipico meni, da bi stvar bolje delovala pod isto streho.

Enovito upravljanje tako različnih dejavnosti; javne naloge reje in vzreje ter varovanja kulturnega spomenika na eni strani in izvajanje gostinsko-hotelske ponudbe na drugi je z vidika zakonodaje, ki velja za javni sektor, izjemno težavno. Leta 2007 so predlagatelji z ustanovitvijo hčerinskega podjetja Lipica turizem, d. o. o., najverjetneje hoteli tako preseči te omejitve (javna naročila …) in omogočiti lažje poslovanje v gostinsko-hotelskem delu ter trženju. Žal se predvsem zaradi slabega vodenja obeh podjetij in slabega nadzora države ta poskus ni končal dobro. Posebej je treba opozoriti, da sta imeli od 2007 do 2015 tako javni zavod kot tudi Lipica turizem, d. o. o., istega direktorja, kar je tudi bila oblika enovitega vodenja.

Koliko konj je trenutno v Lipici, koliko jahačev in konj, primerno izšolanih za vrhunsko predstavo?

V Lipici imamo 358 konj, od tega jih je 35 vrhunsko izšolanih za predstave lipiške jahalne šole in 90 v fazi šolanja oz. vprežnih konj, ter 17 jahačev.

Očitek poznavalcev razmer je bil, da predstave niso vrhunske, kot bi morale biti.

Težava jahalnega kadra se v Lipici vleče že od 90. let. Zakon o uravnoteženju javnih financ je to le še poslabšal. Povprečno so se na razpis za jahača prijavili trije ali štirje prosilci, od katerih je v povprečju pogoje izpolnjeval le eden ali dva. Ko se zaposlijo, traja še vsaj tri do štiri leta, da lahko nastopijo na predstavah. Pomanjkanje primernega kadra nas je pripeljalo do tega, da bo treba kadre iskati v tujini, s podobno situacijo se ukvarjajo tudi v španski jahalni šoli na Dunaju, kjer je prosilcev več, saj so jahači tam za svoje delo primerno plačani. Hkrati pa moramo vedeti, da je Dunaj z milijoni turistov res drugačno okolje kot Lipica z Ljubljano in Obalo.

Kaj pa govorice, da se želi zmanjšati število konj v kobilarni? Sliši se kot velik nesmisel.

V predlogu trajnostnega modela varstva, usklajenega razvoja, organiziranosti in finančnih virov za delovanje Kobilarne Lipica gospodarskega ministrstva iz novembra 2015 so zapisali, da je treba razmisliti o zmanjševanju števila konj. Da je konjev v Lipici preveč, trdijo tudi predstavniki lokalnih skupnosti. Prof. dr. Marjan Kosec, ki je član strokovnega sveta Kobilarne Lipica in predsednik Komisije za letni pregled Kobilarne Lipica, je jasno povedal, da je mladih in aktivnih konjev že zdaj premalo, da pa je preveč starih. Torej bi morali število žrebet povečevati in ne zmanjševati.

Kaj se v Lipici trenutno najbolje trži?

Temeljni produkti so ogled, predstava, treningi in konjeniško-športne prireditve. Poleg tega tržimo vožnjo z vprego, terensko jahanje, otroške in družinske programe, programe za šole, izobraževalne programe (seminarji, predstavitve), organizacijo dogodkov in seminarjev, protokolarne dogodke, poroke in kulturne prireditve. Za zahtevnejše obiskovalce tudi individualne pakete.

Kje vidite težavo trženja po novem zakonu?

Trženja nov zakon ne opredeljuje, če bo gostinsko dejavnost izvajal javni zavod, pa je le-ta vezan na javna naročila.

Zakaj so Avstrijci lani kar sami poskušali zavarovati lipicanca, ne da bi o tem obvestili Slovenijo?

Avstrija je s prijavo dunajske španske dvorne jahalne šole začela že leta 2010, takrat z razlago, da gre za prijavo na seznam snovne kulturne dediščine. Slučajno smo lani ugotovili, da prijavljajo poleg jahalne šole še kobilarno v Pibru kot izvorno kobilarno lipicanca, kar smo z usklajenimi aktivnostmi med KL in ministrstvi pozneje preprečili. Avstrija po mojem mnenju redno spremlja dogodke, povezane z Lipico, in menim, da je bil poskus prijave kobilarne v Pibru kot izvorne kobilarne posledica vseh negativnih dogodkov v Kobilarni Lipica v preteklosti. Trenutni sporazum za skupno prijavo tradicionalne reje in vzreje lipicancev na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine med lipicanskimi kobilarnami je presegel te spore in stremi k skupni zaščiti ogrožene pasme.

Za lipicance se vodita dve rejski knjigi, v Lipici in v avstrijski kobilarni Piber.

Predlagatelje zakona smo opozarjali na morebitne posledice pri reji in vzreji konj ter varovanju kulturnega spomenika. Sprejeta je bila namreč evropska regulativa o vzreji živali, ki natančneje opredeljuje rejo in vzrejo živali ter vodenje izvornih rodovniških knjig. Na kratko: opredeljuje, da se lahko za vsako pasmo vodi le ena rodovniška knjiga. Tako se torej postavlja vprašanje, kdo bo v prihodnje vodil edino rodovniško knjigo lipicancev, Avstrija ali Slovenija. Če bomo zanemarili rejo in vzrejo, bo Avstrija veliko lažje kot Slovenija zagovarjala zaščito lipicanca in najverjetneje dosegla to, kar že dlje poskuša. Kobilarno v Pibru vpisati kot edino izvorno kobilarno lipicanca na svetu. A lipicanci so, vsi vemo, iz Lipice in ne iz Pibra.

Lokalne oblasti, štiri občine želijo vsaka svojega predstavnika v svetu zavoda. Zahteva se zdi legitimna?

Odločitev o bodoči organiziranosti sveta zavoda JZKL bo moralo sprejeti ministrstvo za gospodarstvo. Širitev sveta zavoda se mi ne zdi smiselna.

Koliko obiskovalcev na leto obišče Lipico?

Več kot 150.000, od tega jih je v lanskem letu samo vstopnico za kobilarno kupilo 77.000. Preostali so gostje hotela, kasinoja, golfa, kolesarji ipd.

Ko ste zasedli mesto v. d. direktorja, ste opravili revizijo poslovanja. So naročila za poldrugo tono kave, večje količine mesa ipd. le govorice?

Bila je sklenjena pogodba za nabavo štirih ton kave z visoko pogodbeno kaznijo v primeru odstopa od pogodbe. Nepravilnosti v gostinskem delu je bilo izjemno veliko, prav tako podobnih primerov, vrhunec pa je bil dosežen 2014, ko smo s pomočjo detektiva zaradi kraj odpustili večje število gostinskih delavcev.