SREDNJA VAS V BOHINJU, STARA FUŽINA – Dvorane, v katerih po Bohinju sicer potekajo različne vaške slovesnosti, zadnje večere polnijo domačini, bolj ali manj razočarani nad življenjem v Triglavskem narodnem parku (TNP). Na štirih zborih občanov odločajo, ali je treba spremeniti obstoječi zakon o TNP oziroma njegova »neživljenjska določila«. Povedano po domače: še najraje bi se kar izločili iz narodnega parka, saj so prepričani, da imajo od njega zgolj sitnosti, koristi pa nobene. Oktobrskega vrveža v bohinjskem koncu pa ni zakrivil Gorenjec, vse skupaj je namreč pred slabimi tremi meseci zakuhal Prekmurec.
Kot v srednjem veku
»Poleti sem začel revolucijo, saj sem prepričan, da se domačinom godi krivica. Vse te lepote, ki nas obkrožajo v Bohinju, so last domačinov, ne pa ljubljanskih birokratov,« je, medtem ko se je dvorana kulturnega doma v Stari Fužini že lepo napolnila, dejal Darko Kuzmič. Nad hišico, v kateri živi tik ob Bohinjskem jezeru, že lep čas visi odločba o rušenju, poleti so mu odklopili elektriko. Kako zdaj, ko se nam s hitrimi koraki približuje zima, živ(otar)i v hiški brez elektrike? »Do večera ne hodim domov. Hudo mi je ob svečah in agregatu. Sram je lahko tistega, ki mi je odredil odklop elektrike! Živim kot v srednjem veku.« Nato Prekmurcu, ki zadnjih 30 let živi v Bohinju in o katerem bo izurjeno pisateljsko pero bojda kmalu začelo pisati knjigo, od žalosti zastane glas. Poleg sogovornika pred kulturnim domom v Stari Fužini, ki je ta večer privabil predvsem moške iz okolice in le redkokatero Bohinjko, stoji domačin zrelih let. Imena noče izdati, pove pa: »Odločni smo, naj se park umakne od tam, kjer imamo hiše in zemljo. Nekje do 1990. je bilo življenje tukaj znosno, od osamosvojitve pa gre samo na slabše, saj vsepovsod naletimo na kup omejitev.« Na kakšne omejitve? »Sin ravno ureja hišo in na vsakem koraku naleti na različne izmišljotine parka ali katerega od zavodov. Ko gradimo, potrebujemo kup papirjev, za urejanje dovoljenj porabimo več let, v lastnih gozdovih ne smemo več sekati. Tako ne gre več naprej!«
Svoje misli je tik pred začetkom zbora občanov jasno strnil tudi Andrej Zupanc, po lastni izjavi domorodec iz Stare Fužine: »Ko smo pred dvema letoma in pol sprejemali zakon o TNP, se nam je zdelo krasno, saj so nam obljubljali same dobre stvari. Zdaj pa imamo od tega le kup prepovedi, obljubljenega denarja pa ni nikjer.«
(Ne)šariti po zakonu
Več kot sto domačinov je privabil zbor občanov v Stari Fužini, na katerem je bohinjski župan Franc Kramar brez dlake na jeziku povzel: »Dovolj je tega, da nas imajo za drugorazredne državljane – jaz sem tega s't!« In še: »Ne bomo dovolili, da bi kdo Bohinj spremenil v Yellowstone!« Župan je v dodobra napolnjenem kulturnem domu poudaril, da jim obljubljajo denar, pomoč pri urejanju smučišča Vogel in selitev sedeža javnega zavoda TNP z Bleda v Bohinj, a praznih obljub so Bohinjci že siti. To jesen so se odločili pritisniti na državo, zato so sklicali zbore občanov, na katerih se mora zbrati najmanj 221 ljudi. Če se jih bo polovica strinjala, da je treba zakon o TNP spremeniti, bo župan Kramar voljo svojega ljudstva ponesel v Ljubljano. Kaj se bo nato zgodilo v prestolnici, v Bohinju še ne vedo, upajo pa, da jim bodo prisluhnili, pozneje pa tudi uslišali njihove želje.
A prav vsi ne mislijo, da bi bilo pametno spremeniti zakon o TNP, sprememb zakona denimo ne podpirajo v javnem zavodu TNP, kjer bi park najraje ohranili v obstoječih mejah, se pa povsem strinjajo z Bohinjci, ko ti pravijo, da bi jim morala država zagotoviti obljubljeni denar. »Če bi spreminjali zakon, lahko izgubimo vse v njem predvidene bonitete,« jih na previdnost opozarja Martin Šolar, direktor zavoda TNP. Da ne bi bilo pametno šariti po zakonu, meni tudi Anton Urh, nekdanji bohinjski podžupan; sodeč po odzivu v dvorani kulturnega doma je bil eden redkih domačinov, ako ne edini, ki zakona o TNP ne bi rad spreminjal.
Proti kupu dovoljenj
Domačini so se te dni zbrali tudi v Srednji vasi, v tamkajšnjo dvorano krajevne skupnosti je prišlo približno 30 ljudi. Med njimi je bil Janez Rozman, ki je slikovito razmišljal: »Iz parka hočemo zato, da bomo končno lahko delali tisto, kar si želimo. Preveč nas komandirajo, to nas zelo moti. Bohinjci se moramo komandirati sami. Prisotnost parka občutimo predvsem takrat, ko kaj gradimo ali obnavljamo – za vsako stvar potrebujemo kup dovoljenj.«
Slabo uro je trajala debata v srednjevaški dvorani, kjer je s stene zrla obledela slika Franceta Prešerna, napis zraven pa je vse prisotne opozarjal: »Prosimo vas, ne kadite!« V takem vzdušju je bila toliko pristnejša izjava 93-letnega Martina Zupanca, ki je takole del: »Nekdaj so nam rekli, da se park uvaja za dobro ljudi, ne pa zato, da se ljudje gnjavijo.«
Poleg omenjenih dveh zborov občanov, na katerih se je zbralo približno 150 domačinov, bodo o parku danes razglabljali še v Koprivniku in jutri v Bohinjski Bistrici. Potem bodo prešteli vse glasovnice, natisnjene na svetlo modrem ter rožnatem papirju, nato pa bo župan, predvidoma še ta teden, glas ljudstva ponesel v prestolnico. Kako bodo potlej potekale stvari, je težko reči, bi pa utegnil imeti prav tisti, ki bi rekel, da bodo Bohinjci še nemalo časa zaposleni z debatami, ki bodo tako ali drugače omenjale TNP.
