LJUBLJANA, BRUSELJ, BEOGRAD – Nekateri slovenski politiki se (že nekaj časa) zelo trudijo, da bi pomagali Srbiji: zato, da bi lahko čim prej postala polnopravna članica Evropske unije. Lahko bi celo rekli, da se večina teh naših politikov ni tako zelo trudila niti takrat, ko si je Slovenija prizadevala, da bi postala članica EU. V zadnjem času si, na primer, za to, da bi Srbija čim prej (že letos ali najpozneje prihodnje leto) začela odpirati tako imenovana pristopna poglavja in jih potem tudi čim hitreje zapirala, opazno prizadeva prejšnji predsednik zunajparlamentarnega SLS, evropski poslanec Franc Bogovič. Bogovičeva ekipa je prav zaradi tega v Ljubljani organizirala okroglo mizo s pomenljivim naslovom Srbija na poti v EU, kot govorce pa nanjo povabila Davida McAllisterja (CDU/EPP), člana odbora Evropskega parlamenta za zunanje zadeve in poročevalca Evropskega parlamenta za Srbijo, Jadranko Joksimović, srbsko ministrico brez listnice za evropske integracije in eno od najtesnejših sodelavk srbskega premierja Aleksandra Vučića, Ksenijo Milenković, direktorico srbske Pisarne za evropske integracije, Milana Petrovića, predsednika Združenje menedžerjev Srbije, in mag. Francija Buta, nekdanjega slovenskega veleposlanika v Srbiji, ki je danes zaposlen v kabinetu zunanjega ministra Karla Erjavca.
V Rusiji pa ne bi živeli
Okrogle mize so se udeležili tudi srbski veleposlanik v Sloveniji Aleksandar Radovanović, nekdanji predsednik državnega zbora Janez Podobnik, nekdanji obrambni minister Aleš Hojs, prvi predsednik slovenskega računskega sodišča, zdajšnji evropski poslanec dr. Igor Šoltes (Zeleni/ESS), Jože Jeraj, ki je bil leta 1992 minister za trgovino, pozneje pa diplomat, paroh Srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani Peran Bošković idr. Jasno, vsi navzoči so bili radovedni, kaj bosta povedala (in česa raje ne bosta omenila) McAllister in Joksimovićeva. No, pa si oglejmo, kaj je povedal McAllister. Dejal je, da je Srbija v pripravah na vstop v EU že zelo napredovala, da pa jo na tej poti čaka še veliko zahtevnih korakov: »Ne gre samo za to, kaj zagovarja srbska vlada, pomembno je tudi, kaj menijo državljani, kako se bo opredelila srbska civilna družba. Srbija bo zagotovo članica EU, a se bo do takrat morala še zelo potruditi. Ne želim ugibati, do kdaj bi lahko Srbija postala članica EU, ali do leta 2020 ali že prej. Zagotovo pa bo članica, ko bo na to pripravljena oziroma ko bo izpolnila vse pogoje za to.« Potem pa je le omenil, da mora Srbija še veliko postoriti za, na primer, neodvisnost svojega pravosodja, za varovanje človekovih pravic, za privatizacijo (umik politike iz gospodarstva), za večjo medijsko svobodo in za okrepitev vloge parlamentarne opozicije: »Normalizirati bo, jasno, treba tudi odnose s Kosovom. EU pričakuje od Srbije, da bo zunanjo in obrambno politiko čim prej in čim bolj uskladila z zunanjo in obrambno politiko EU. Vsak dan berem prevedene članke iz srbskih časopisov, tako da, verjemite, zelo dobro vem, kaj se dogaja v Srbiji.« Joksimovićeva je na to odvrnila, da bi mu tudi ona lahko predlagala, naj v Nemčiji okrepijo vlogo nemške opozicije, in nadaljevala: »Mi bomo že morali izpolniti svoje obveznosti do Prištine, vendar pa mora tudi Priština izpolniti svoje obveznosti do Srbije. Predvsem glede skupnosti srbskih občin na severu Kosova. Treba je prav tako razumeti, zakaj je srbsko javno mnenje tako naklonjeno Rusiji. Večina ljudi je prepričana, da je Rusija naša najpomembnejša politična in zunanjetrgovinska partnerica.« Milan Petrović je povedal nekaj drugega: da je prav EU (glede na vse kazalnike) za Srbijo kar šestkrat pomembnejša gospodarska partnerica od vseh drugih držav, in še celo več, kar desetkrat pomembnejša od Rusije. Mag. Franci But je opozoril na paradoks: da so mladi v Srbiji sicer zelo naklonjeni Rusiji, da pa takrat, ko se zaradi visoke stopnje brezposelnosti odpravljajo s trebuhom za kruhom, ne gredo v Rusijo, temveč v EU ali ZDA. Na kaj pa je opozoril Franc Bogovič? Poudaril je, da mora EU mladim iz Srbije omogočiti, da bi laže potovali in prebivali v državah članicah EU. Srbija se mora zavedati, je dejal, da bo zanjo finančno in gospodarsko zagotovo bolje, ko bo članica EU. Večkrat je v razpravi tudi ponovil, da bi morala EU Srbiji v času predpristopnih pogajanj ponuditi izdatnejšo finančno pomoč, ji (za lažjo prilagoditev evropskim standardom) nameniti več denarja.
Hrvaške ne bi niti omenili? Kljub temu da je okrogla miza o Srbiji na poti v Evropo trajala dobri dve uri, tisti, ki so sedeli v njenem omizju, v vsem tem času niso izrekli nobene trditve, ki je ni bilo mogoče pričakovati že vnaprej. No, po odzivu nekaterih udeležencev, predvsem srbske ministrice Jadranke Joksimović in Davida McAllisterja, ki je celo, kot temu pravimo, zavil z očmi, kaže, da jih je vsaj za hip spravilo v zadrego vprašanje evropskega poslanca dr. Igorja Šoltesa (Zeleni/ESZ): »Govorili ste o Kosovu, nobeden pa ni omenil Hrvaške, ki bi zagotovo lahko bila prepreka na poti Srbije v EU?« Odgovorila mu je, kdo pa drug, Joksimovićeva: »Jasno nam je, da se lahko tudi to zgodi. Seveda se zavedamo, da je treba spodbuditi čim bolj sproščeno vzdušje, čim bolj sproščene odnose med državami v regiji.« Joksimovićevo je z načelnim stališčem kakor dopolnil še McAllister: »Bilateralna vprašanja je vsekakor treba reševati na bilateralni ravni, v pogovorih med dvema državama.« |
