Bogato izročilo, ujeto na Šobčevi domačiji

Nastanek domačije sega v 16. stoletje. Mimo hiše je nekoč tekla pomembna deželna cesta proti Trstu. Pomembna prometnica je po izročilu botrovala temu, da so v hiši odprli furmansko gostilno s kovačijo in kolarsko delavnico za popravilo vozov. Leta 1884 so odcep med Pivko in Divačo opustili kot deželno cesto in tako je furmanska gostilna izgubila svoj pomen. Nekdaj velik hlev so zaradi tega opustili, delno so ga porušili šele leta 1920.

Kraji pri Pivki in Brkinih so bili od nekdaj zaradi svoje lege nekako na prepihu notranjskega in mediteranskega stila. Tudi pri Šobčevi domačiji je tako. Pritlična stanovanjska hiša s streho na čop spominja na notranjski stil, ob njej prizidana spahnjenca je povsem povzeta po mediteranskem ali bolj kraškem stilu, pri gospodarskih poslopjih pa najdemo oba stila pomešana v sožitju.

Roki prenove, ki so je bile deležne domačije po drugi svetovni vojni, se je k sreči Šobčeva skorajda popolnoma izognila. Spahnjenca je postala nekakšen prostor za spravilo vsega, kar je postalo v hiši nepotrebno, tako da se je ognjišče ohranilo v celoti. Krušna peč, v kateri so nekoč spekli tudi do 30 hlebcev kruha, in preostalo pohištvo sta prav tako v dobri meri ohranjena. Gospodarsko poslopje je bilo še po vojni prekrito s slamo, novo salonitno kritino je dobilo precej pozneje.

Hiša pripoveduje o ljubezni

S trebuhom za kruhom je pot na začetku 20. stoletja vodila številne člane družine Šobčevih. Doma je ostal Franc Žnidaršič, rojen leta 1879, ki se je pozneje poročil z Nežo Kruh iz Zagorja pri Pivki. S prihodom Neže je domačija zaživela v posebnem čaru, saj je s seboj prinesla bogato balo. Njeni izdelki še danes krasijo hišo na vsakem koraku. Na cesarskem kraljevem okrajnem sodišču v Postojni je bil, na osnovi njene bale, leta 1911 celo spisan sklep, ki je Neži dajal zastavno pravico na dveh parcelah moža Franca.

Prvorojenec v družini je bil Franc, rojen leta 1912. Na svet so prišli še Angela, Marija, Milan in še Vladimir. Na domačiji je ostala Marija. Primorska je bila med obema vojnama pod Italijo in Pivka je bila polna vojaščine. Iskra ljubezni je vzklila med marsikatero domačinko in italijanskim vojakom. Takšna iskra se je zanetila tudi med Marijo in vojakom Pinom. Očitno je bila ljubezen tako močna, da se Marija ni nikoli poročila. Njuna ljubezen je bila namreč nesrečna in prepovedana, ona pa je po njegovem odhodu raje ostala sama. Umrla je leta 2005.

Skrbno nad obnovo

Morda je tudi dejstvo, da si teta Marija ni ustvarila družine, pripomoglo k temu, da se je domačija ohranila v takšni obliki, kot jo vidimo danes. Po njeni smrti jo je prevzela nečakinja Anka Tiselj in jo skupaj z možem začela postopno prenavljati. Pri tem sta ves čas skrbela, da so se ohranjali stari elementi ter da so se novi zamenjali vedno v sozvočju z obstoječimi. Vzdrževanje po malem in z veliko ljubeznijo skupaj s hčerko in zetom nadaljujejo še danes in domačijo radi s ponosom predstavijo vsem ljubiteljem kulturne dediščine.

Vodenje in skrb zanjo počasi prevzema njuna hčerka Irena Tiselj Kaluža, ki ima kar precej načrtov. Želi si, da bi v prihodnje na domačiji zaživel manjši butični center za kongresni turizem, ki bi poleg posebnega okolja ponujal obiskovalcem tudi prikaz in možnost interaktivnega sodelovanja pri tradicionalni žganjekuhi, značilni za brkinsko območje. Ob napovedanem ogledu pripravijo narezke po okusu Martina Krpana, degustacijo žganja in vina ter še marsikaj drugega.