Slovenija je postala dežela, kjer se osebni stečaji kar vrstijo, babice dolžnikov pa pred tem čudežno obogatijo. Osebni stečaj je najlepši primer instituta, ki v tujini ob učinkovitem pravosodnem sistemu normalno deluje, pri nas pa je postal šolski primer zlorab. Ko sem nazadnje pregledoval seznam slabih posojil slovenskih bank, ki so bila prenesena na državno slabo banko, sem opazil, da je med njimi precej podjetij, ki so končala v stečaju. V osebnem stečaju so tudi njihovi lastniki, zanimivo pa je, da se mnogim med njimi sploh ne godi slabo. Pravzaprav živijo na veliki nogi in razpolagajo z luksuznimi avtomobili, jahtami in nepremičninami. Pričakovali bi, da je to premoženje del stečajne mase in da se bodo s prodajo tega premoženja poplačali različni upniki, med katerimi je kot po pravilu tudi država. To se ne zgodi, ker so ti prezadolženi gospodje in gospe formalno brez premoženja.
Kaveljc je seveda v tem, da je bilo premoženje predhodno preneseno na bližnje sorodnike. Z malo brskanja po internetu lahko tako brez težav ugotovimo, da so njihove tašče, babice ali drugi zaupanja vredni sorodniki postali nenadoma premožni lastniki vrste nepremičnin, jaht, avtomobilov in celo finančnih naložb. V tujini bi v teh primerih šlo za kaznivo dejanje. V sosednji Nemčiji ali Avstriji bi davčna uprava zelo hitro začela postopke preverjanja izvora premoženja in ga tudi zasegla. Pri nas pa se v takšnih primerih ne zgodi nič, čeprav je očitno, da sta premoženje in dejavnost posameznika v izrazitem neskladju z njegovimi preteklimi in sedanjimi prihodki. Namesto da bi z učinkovitim pravosodnim sistemom sankcionirali te zlorabe in bi država še zaslužila zraven, se ne zgodi nič. Zato pa se država raje spravlja nad tiste upokojence, ki želijo ob majhni pokojnini s svojim delom tudi na stara leta kaj malega povsem legalno zaslužiti.
Tem del pokojnine takoj zaseže, čeprav je to evidentno v nasprotju z ustavo. Vsak ima namreč pravico, da si na pošten način poskuša izboljšati materialni položaj. Namesto da bi država kaznovala tiste, ki sodelujejo v zlorabah, kaznuje tiste, ki pošteno delajo. Kot posmeh vsemu skupaj se ustanavlja še nekakšen Urad za starejše, od katerega bodo imeli še najmanj koristi starejši, še največ pa tisti birokrati, ki bodo na tem uradu zaposleni. V Sloveniji danes ne bi bilo treba nikomur izumljati tople vode in novih institucij. Dovolj bi bilo že, če bi obstoječe institucije delovale učinkovito ter če bi prenehali zapletati poslovanje podjetjem in življenje ljudem z neumnimi predpisi.
