Žledolom in 9 milijonov kubičnih metrov nalomljenega lesa so že davno pozabljena zgodba. Kaj več od tarnanja, kako je sanacija zastala, ni slišati. V treh mesecih je cena lesa na prizadetih območjih padla pod bizarnih 30 evrov na kubični meter, na drugi strani je cena spravila poskočila na 20 evrov. Tako mora lastnik kupcu za odvoz svojega lesa praktično še plačati.
Na Notranjskem se lesa ne da prodati. Na Kozjanskem, začuda, se cena za kubični meter drv še vedno drži na 50 do 55 evrov. Ni logike!
»Pa je. Transport za male količine lesa na drugi konec Slovenije je preprosto predrag, da bi se Štajercu splačalo kupiti kurjavo v Loški dolini.« Kaj pa za velike, naokoli leži 9 milijonov kubikov...
»Ne, ne, zdi se tako, a teh v resnici nimamo, za industrijo nimamo pripravljenih količin,« mi odgovarja gozdarka in kmetica z Bohorja.
Domoljubno obarvani očitki, zakaj ne kurimo domačega lesa, letijo na toplarne, industrijo, ki uvaža les iz Bosne, Italije, Avstrije... Zlasti slednji čakajo trenutek, da bodo lahko za naš les ponudili še manj. Menda je za večino nas naravno in pošteno, da smo revni. Le kaj bi naredili s 50 podarjenimi milijoni evrov? Zgodbe o loto srečnežih, ki so dobili milijone in propadli, se zapili, poznamo.
Predvsem bi se morali že leta pred žledolomom, ob osamosvojitvi, vprašati, kako žagati, lakirati in kuriti domač les.
Pred nogami leži bogastvo, 100, morda 200 milijonov, pa jih ne bomo pobrali. Ker jih tudi prej nismo. Železniški holcplaci bodo zanesljivo še naprej ostali prazni! Hkrati pa tudi redne sečnje ne ustavimo! Zakaj potem industrija ne bi smela lesa uvažati po ugodni ceni? Sanacija in strategija razvoja lesne industrije je stvar pameti, volje in treznega ekonomskega premisleka in ne obtožb ali medijske mantre o nevarnosti podlubnika. Tako ravna opit od podarjenega, ki ne ve, kaj bi! Sicer pa sem pred dnevi spoznal fanta, ki na dan na roke nakolje osem do deset metrov bukovih drv. Boš prodal drva? »Bom, z lahkoto,« mi je odgovoril. Da se, torej!