KOSTEL, OSILNICA – Zgornja dolina reke Kolpe, ki v tem delu razmejuje Slovenijo in Hrvaško, je tista pokrajina na jugovzhodu naše dežele, s katero si država ne daje preveč opraviti. Ne v preteklosti ne danes. Obiskali smo občini Kostel in Osilnica, kjer po mnogo letih izseljevanja in staranja prebivalstva, to se je začelo po drugi svetovni vojni, počasi začenjajo dobivati bitko za bitko. Vasi, ki so bile že skoraj povsem prazne, dobivajo nove prebivalce, domačini se najbolj razveselijo mladih družin.
V podružnični šoli v Osilnici, ki je bila tik pred zaprtjem, danes klopi gulita dva učenca, v nekaj letih jih bo pet. V podjetniškem inkubatorju v par letih načrtujejo najmanj 30 novih delovnih mest, družina Štefančič pa se, edina na tem območju, preživlja zgolj s kmetovanjem. Počasi se razvija tudi turizem. Ljudem iz mesta in centra države se take reči zdijo banalne, a to so drobni koraki, edini, ki lahko vodijo do ponovne oživitve od boga in cesarja pozabljene dežele.
Avantura sredi divjine
Moje prvo srečanje z dolino reke Kolpe je bilo filmsko. Bilo je sredi devetdesetih in s skupino prijateljev, natančneje trije pari, smo se s kanuji podali na spust po reki, od Osilnice do Starega trga. Ničesar nismo vedeli o reki, tudi o čolnih bolj malo, razen tega, da čolnarjenje po Kolpi ni hudo zahtevno. Pri Kovaču v Osilnici, takrat je bila še gostilna, danes je hotel, smo si sposodili čolne, vanje naložili opremo za taborjenje in hrano za tri dni, kolikor smo načrtovali poti, se pokrepčali v Kovačevi senci in potem korajžno zaveslali. Bilo je poleti, voda ravno prav visoka, da je gladko drselo s tokom, in počutili smo se kot kralji sredi divjine. Če pustimo ob strani, da so se naši kanuji prevračali na brzicah, ker jih nismo znali preveslati, da smo improvizirano taborili, kjer nas je ulovila tema, da se nam je sveže meso usmradilo in da smo bili po treh dneh in približno 60 ali 70 kilometrih veslanja na koncu z močmi, je bila to ena najlepših počitniških izkušenj.
Za obnovo gradu ni denarja |
Občutek, ko si le dobrih 100 kilometrov od prestolnice v popolni divjini, kjer razen tleskanja vesel ob vodno gladino in prhutanja čapelj, ki te spremljajo na poti, slišiš le tišino, je prav robinzonski. Na vsej poti smo srečali za prste dveh rok ljudi, nekaj veslačev in par domačinov, in ko smo zadnjega dne priveslali v Stari trg, se nam je zdelo, da smo se vrnili v civilizacijo. Pa ni bilo povsem tako. Lačni in žejni smo poiskali domačijo, kjer so stregli enolončnico in pasulj. Streglo nam je zgovorno dekle v kavbojkah in majici, v julijski vročini si je razkuštrane lase spelo v figo. Ko smo južino snedli in prosili za račun, je dečva iz žepa predpasnika privlekla listič, zdi se mi, da je bila etiketa pivovske steklenice, in na hrbtno stran urno zapisala: 3 x župa, 3 x pasulj, 6 x pir, 1 x čiki, cen se seveda ne spomnim. Danes v gostilni sicer dobiš račun iz registrske blagajne, res pa je, da jo moraš najprej najti. Gostilno namreč. V Kostelu je nimajo, niti vaškega bifeja, pa tudi trgovine ne, in najbrž edini, ki v obeh občinah preživijo samo od turizma, so Kovačevi iz Osilnice, kjer s hotelom nadaljujejo stoletno tradicijo družinske gostilne.
Dotrajane ceste in ograja
Dolina Kolpe na območju Osilnice in Kostela, ki spadata med manjše slovenske občine, je za obiskovalca še danes prečudovita. Saj veste, iz vsakdanjega, zlasti mestnega življenja se radi odmaknemo kam, kjer se zdi, da se je čas ustavil. In Kolpa je prav gotovo kraj, kjer se počutimo prav tako. Ampak življenje, ki ga živijo domačini, je precej manj idilično od predstav zunanjega opazovalca, saj romantična podoba človeka ne nasiti. Spomnimo se boja za podružnično šolo v Osilnici lansko jesen, da so vendarle ostala odprta njena vrata, tu in tam se v medijih pojavi vest o težavah, ki jih imajo tamkajšnji prebivalci pozimi zaradi dotrajanih cest, beremo o razvpiti žični ograji, ki jo je država postavila ob reko, da bi se zaščitila pred valom beguncev, pa je v enem mahu odgnala še čolnarje in ribiče.
Območje v zgornji dolini Kolpe, po kateri teče meja s Hrvaško, je bilo od nekdaj odmaknjeno od večjih centrov. Čeprav je do Kočevja zgolj 25 ali 30, za nekatere vasi tudi 40 kilometrov, ta razdalja zaradi slabih cest ni zanemarljiva. Po drugi svetovni vojni smo bili priča izselitvi precejšnjega deleža vitalnega prebivalstva in kot od boga pozabljena dolina je postala demografsko ogrožena. Po letu 1994 oziroma 1998, ko Kostel in Osilnica postaneta samostojni občini, so se začeli novi poskusi oživitve in zagona razvoja, pri čemer pa sta imeli majhni občini številne težave, zlasti finančne.
Šola za dva
Obe skupaj imata okoli 1150 prebivalcev. Na območju kostelske občine jih živi približno 700, na Osilniškem pa 450, povprečna starost je skoraj 50 let. Večja ima 56 naselij, manjša 19. Osnovno šolo v Kostelu obiskuje kakih 50 otrok, dva od teh podružnično šolo v Osilnici. Število prebivalcev po naseljih je zelo različno, večja jih imajo tudi 70, nekatera manjša le dva ali tri. Samo s kmetijstvom, ki je bilo nekoč glavni vir preživetja, se danes preživlja le ena sama družina, služb pa ni dovolj za vse, zato so jih primorani iskati drugje. Kar je bilo industrije, je propadla, turizem kot panoga velikih možnosti se sicer razvija, a gre vse počasi.
Infrastruktura je slaba, do Kočevja, kamor se mnogi vsak dan vozijo na delo, vodi do 40 kilometrov slabe ceste, na javni prevoz se ni zanašati. Zjutraj pelje avtobus dijake v Kočevje in potem popoldne nazaj, kdor se vozi v službo, brez avtomobila skorajda ne more. Dve vasi sta še vedno brez elektrike, mnogo jih je brez interneta, več kot 20 kilometrov cest še ni asfaltiranih.
Vračajo se stari, prihajajo mladi
Helena Vidic Bizjak, direktorica občinske uprave Občine Kostel in vodja medobčinske uprave obeh občin, ki imata zaradi racionalizacije stroškov nekatere službe skupne, pravi, da se zaradi opisane specifične strukture občini spopadata z velikimi težavami pri urejanju osnovnih zadev, kot je na primer infrastruktura, ki je za prebivalce razvitejših območij samoumevna. V naselju Rake na primer ni elektrike. Vas je bila nekaj časa prazna, pred časom pa je dobila dva prebivalca. Občina Kostel si prizadeva, da bi tja pripeljala elektriko in jima tako omogočila lažje življenje, a projekt je ocenjen na 250.000 evrov, kar je nepredstavljivo velik strošek glede na to, da v vasi živita zgolj dva človeka.
Kljub vsemu povedanemu Helena Vidic Bizjak ni črnogleda: »V zadnjih letih naše vasi počasi oživljajo, nekateri se vrnejo domov, ko se upokojijo, nekaj je takih, ki so kupili hišo, najbolj veseli pa smo seveda mladih družin, ki so se naselile pri nas. Tako je na primer v Slavskem Lazu, kjer so pred desetimi leti vztrajali le še trije vaščani, danes kar trideset prebivalcev.«
Kam vklopiti mešalnik?
Tudi županja Lili Butina je prispevala k oživljanju vasi, ko se je priselila v vas Srobotnik, ki je bila že povsem prazna, v času gradnje njene hiše pa v vasi tudi še ni bilo elektrike. »Mojstri so me vprašali, kam lahko vklopijo mešalnik, pa sem rekla, da bo treba kar na roke delati,« pravi županja v smehu. Razveseljujoče je, da je pred kratkim prav v tej vasi zaživela počitniška hiša Rupicapra, ki ponuja 11 ležišč. Ponovno naseljevanje vasi je seveda spodbudno in domačini se veselijo prav vsakega, ki se jim pridruži, a po drugi strani je to velik zalogaj za občino in njen proračun.
Poglejmo primer, v vasi Štajer so do lani živeli le trije prebivalci. Potem se je priselila družina s štirimi otroki, a ker je vas na hribu, cesta do nje pa v slabem stanju, povrhu je še zelo strma, že prvo zimo šolski kombi ni mogel ponje. Občina je del kilometer in pol dolge ceste že sanirala, vsaj toliko, da je otrokom zagotovila varen prevoz v šolo. »Naša naloga je, da prebivalcem zagotovimo enake razmere ne glede na to, ali jih v vasi živi 50 ali le eden,« pravi županja, je pa strošek gospodarske javne infrastrukture za 56 naselij ogromen zalogaj, ki ga občina sama ne zmore financirati.
Za vzorec delovnih mest
Občina si prizadeva za zagon gospodarstva, največ stavijo na projekt Podjetniški inkubator Kolpa – Kostel, ki je vreden 2,5 milijona evrov in se financira tudi iz evropskih sredstev. Občina je namreč kupila 4000 kvadratnih metrov veliko nedokončano industrijsko halo in jo obnovila, tako da je zdaj na voljo novim podjetjem, ki naj bi v petih letih v okviru projekta odprla vsaj 30 novih delovnih mest. »Inkubirana podjetja že imajo nekaj zaposlenih, 15 novih pa naj bi začelo delati marca, ko bo začela obratovati pekarna. Kapacitete še niso povsem zasedene, zato ne pričakujemo težav pri doseganju zastavljenih ciljev v prihodnjih petih letih,« nam je povedal Igor Pantar, v. d. direktorja podjetniškega inkubatorja.
Turizem, ki ima v dolini Kolpe gotovo velik potencial, se razvija, ampak zelo počasi. V zadnjih 10 ali 20 letih se je sicer stalno povečevala ponudba ležišč pa tudi drugih turističnih storitev, vendar Vidic Bizjakova opozarja, da gre pri večini zgolj za dodatno dejavnost, s katero družine krpajo svoj proračun. Tako se s turizmom na kmetiji večinoma ukvarjajo starejši, ki so že v pokoju, saj jim to zagotavlja bolj dostojno preživetje ob sicer skromnih pokojninah. Čolnarstvo in ribolov, na katera stavijo domačini, in lahko rečemo, da sta paradni disciplini turistične ponudbe ob Kolpi, je letos zaznamovala ograja na meji s Hrvaško, ki poteka po reki.
Kruh jim dajejo koze
Čeprav je dolina nekoč živela predvsem od kmetijstva, so možnosti za to po današnjih standardih precej omejene. Kmetije so majhne in razdrobljene, večinoma prinašajo zgolj dodaten dohodek, ki ne zadošča za preživetje. Nasprotno sicer dokazuje družina Štefančič, ki na domači kmetiji pri Fari redi koze in iz mleka proizvaja sir. Zgodba, ki je lahko zgled in spodbuda vsem, ki si želijo ustvarjati in živeti v teh čudovitih krajih. Blaž Štefančič se je po študiju na ljubljanski biotehniški fakulteti, smer živinoreja, vrnil domov in prevzel kmetijo, pridružila se mu je žena Anja, ki je živilska tehnologinja. Idealna kombinacija, na ekološko usmerjeni kmetiji poleg koz srnaste in drežniške pasme redita še nekaj cikastih krav, krškopoljskih prašičev in številno perjad. Mleko predelajo v skuto, sir in jogurt, nekaj prodajo doma, nekaj na tržnicah. Ker je domača kmetija premajhna, imajo v najemu zemljo sosednjih kmetov, da pridelajo dovolj krme za živali, ki so v hlevu, gospodar Blaž pa obiskovalcem, na primer šolskim skupinam, rad predstavi stara kmečka opravila, kot je oranje s konji. Družina, v kateri so trije mlajši otroci, je edina v dolini, ki živi izključno od kmetovanja.
Na podobni poti je kmetija Barbare Štimec, na kateri gojijo govedo cikaste pasme, vendar mož še hodi v službo. Družina s štirimi otroki, ki je prej živela v Kočevju, je v vasi Grbac pod slapom Nežice kupila staro kmetijo in jo obnovila, v sosednji hiši pa so še starši, tako da so skupaj prišle kar tri generacije.
Kostelci in Osilničani, pravzaprav vsi prebivalci vzdolž Kolpe, se očitno ne dajo. Vsi ti drobni premiki, ki jih prizadevni domačini dosegajo korak za korakom, dajejo upanje, da bo dolina ob reki znova ozelenela, ne le na pomlad, temveč tudi v prenesenem pomenu.
