KOČEVJE – Na pogorišču srednje šole v Kočevju, ki se je kot tujek zarezalo v lepo urejen prostor v središču mesta, se vonj zoglenelih materialov en teden po uničujočem požaru še ni polegel. Odstranjevanje pločevine, plastike, stekla, električne napeljave in druge opreme, ki so jo zublji v gluhi noči, med drugo in peto uro, dan po štefanovem, dobesedno scvrli, bo trajalo še nekaj dni. »Rešili so Jugoslavijo, šole pa ne,« je neki delavec med vlečenjem jeklenih okvirov in steklene volne hudomušno pokazal na zemljevid nekdanje skupne države, ki je ušel ognjenim zubljem.
Solidarnost so pokazali tudi dijaki
Gradbeniki bodo nato ugotovili, kaj je še ostalo od leta 1980 za potrebe gimnazije sezidane stavbe, ki je v 60-odstotni lasti države, 40-odsotni delež pa je občinski. Če je zidani spodnji del z nosilno ploščo, ki ga je voda pri gašenju dodobra zalila, ostal vitalen, bo šola po zagotovilu ministra Žige Turka do septembra v celoti obnovljena, pod njeno streho pa bodo lahko nadaljevali vse poklicne programe srednje šole (izstopajoči je za lesarje) z načrtovanim dodatnim, za kovinarje. »Denar za to bomo postrgali iz katere druge proračunske postavke. Vem, da bo zaradi tega nekaj slabe volje, a treba je povedati, da gre v tem primeru za obstoj šole,« je domoljubno dejal minister. Če bi gradbena stroka presodila, da je tudi spodnji del zgradbe v požaru utrpel nepopravljivo škodo, bi morali seveda temeljito spremeniti načrt o obnovi šole ob Rinži. »Okoli 700 tisočakov bo na račun povzročene škode primaknila zavarovalnica, še toliko denarja, kolikor naj bi zadostovalo za obnovo, naj bi primaknili država in občina,« je razložila Meta Kamšek, ravnateljica Gimnazije in Srednje šole Kočevje. Šolski zvonec se v tem primeru za 140 dijakov na isti lokaciji zagotovo ne bi oglasil prvega septembra. »O tem preprosto niti ne smemo razmišljati,« je dejal kočevski župan dr. Vladimir Prebilič. Nadomestne učilnice so do konca šolskega leta zagotovljene v ljudski univerzi, zvezi za šport in gimnaziji, dva oddelka vrtčevskih otrok pa so dali v druge enote tega javnega zavoda. Solidarnost so pokazali tudi dijaki, tisti, ki so na poziv med prvimi pridrveli do šole, goreče kot bakla, so se izkazali kot gasilci. »Stisnilo me je pri srcu. To je vendarle moja, naša šola. Potem sem se pridružil drugim. Ogenj je ožaril nebo,« se spominja Damijan, dijak tretjega letnika lesarskega programa, sicer tudi prostovoljni gasilec. »Držimo pesti, da bo šola čim prej obnovljena,« si želi njegov sošolec Peter. Učitelji so več kot zadovoljni, da so se po šoku vsi skupaj hitro postavili pokonci, še najbolj, ker jim je po ministrovem obisku dokončno odleglo, saj so se bali, da bo država v obdobju, ko neusmiljeno varčuje, izkoristila elementarno katastrofo in se preprosto odpovedala poklicnim programom.
»Veste, na Kočevskem se veliko govori o domoljubju. Celo nekakšen domoljubni pevski festival je bil pri nas ob koncu leta. A mi od tega res nimamo nič. Ja, če bi nam država zdaj obrnila hrbet in ne bi pomagala, bi bilo to v posmeh domoljubju,« nas poduči eden izmed delavcev na pogorišču.
Usodne noči naj bi varnostna kamera, ki jo je na trgu postavila občina, manjši ogenj (dim) posnela že okoli druge ure, gasilci pa so bili o požaru obveščeni ob pol petih. Prepozno, da bi lahko rešili prvo nadstropje z 11 učilnicami in računalniško opremo, pisarne in arhiv na drugi strani stavbe pa so rešili.
