LJUBLJANA – Ja, marsikdo je menda (čisto zares) po zadnjih predčasnih parlamentarnih volitvah verjel, da se bo dvema tretjinama poslancev tokrat (v tem mandatu) le uspelo dogovoriti in podpreti usklajen predlog sprememb volilne zakonodaje. Pa ne katerih koli, ampak sprememb v interesu volivk in volivcev.
Čemu bi si zatiskali oči? Čas za morebitno izboljšavo volilnega sistema še pred naslednjimi volitvami se v slovenski strankarski klepsidri nezadržno izteka: usklajevanja in morebitnega glasovanja o taki ali drugačni spremembi volilne zakonodaje pač ni mogoče prelagati v nedogled. Vroča jesen gor ali dol, če parlamentarne stranke ne bodo v kratkem sposobne (ali ne bodo hotele) izboljšati zakonske podlage za naslednje parlamentarne volitve, bo pozneje za to že prepozno.
Se še spomnite, kaj je obljubila Alenka Bratušek, ko je parlamentarna večina podprla imenovanje njene zdajšnje ministrske ekipe? Točno: da bo najpozneje čez eno leto prišla v državni zbor po zaupnico (da bo na začetku prihodnjega leta sama predlagala, naj poslanke in poslanci glasujejo, ali ji še vedno zaupajo). Ne, prvi meseci leta 2014 niso tako zelo daleč v prihodnosti, vendar takrat zagotovo že ne bo več mogoče v parlamentarni dvorani zagotoviti zadostne podpore za drugačno volilno zakonodajo.
Ni več prav veliko časa
Nič ne bo pomagalo, da je vodja poslanske skupine Pozitivne Slovenije (PS) Jani Möderndorfer v parlamentarno proceduro vložil predlog ukinitve volilnih okrajev in hkratne uvedbe preferenčnega (prednostnega) glasu ali da se je Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS), ki jo vodi nekdanja poslanka in nesojena predsednica SD (svojčas se je pomerila z Borutom Pahorjem, a ji ga ni uspelo premagati!) Mateja Kožuh Novak, zavzela za to, da bi odslej 44 poslancev volili po dvokrožnem večinskem sistemu, 44 pa po proporcionalnem sistemu. Tudi to, da je Virantova Državljanska lista pripravila predlog spremembe, po kateri odslej ne bi mogli več kandidirati za poslance tisti državljani, ki so bodisi obtoženi, da so zagrešili naklepno kaznivo dejanje, bodisi pravnomočno obsojeni na več kot tri mesece zapora, ne bo pomagalo.
Na prvi pogled bi sicer danes še lahko rekli, da nekatere rešitve v tem hipu zagovarja zadostno število parlamentarnih strank, ki skupno v dvorani državnega zbora zasedajo več kot dve tretjini sedežev. Ne smemo namreč pozabiti, da je tudi SDS maja napovedovala, da bo podprla »vsak predlog rešitve v smeri neposrednih volitev«. Ja, Janez Janša je na zadnjem kongresu SDS izrecno poudaril, da je za SDS prav sprememba volilne zakonodaje ena od pomembnejših prioritet. Mimogrede, predsednik SDS se je za spremembo zavzel tudi januarja letos. Ko so ministri (in poslanci) Virantove Državljanske liste prvi »načelno« obrnili hrbet njegovi vladi. Ko je govoril o podobnostih na političnem prizorišču v času pred padcem Pahorjeve in druge Janševe vlade, je opozoril, da je Slovenija prav zaradi pomanjkljive volilne zakonodaje obsojena na invalidne vladne koalicije, v katerih sodeluje preveč strank ter v katerih zaradi tega potem o usodi vlade ne odločajo tvorni in ustvarjalni politiki, temveč najbolj destruktivni posamezniki, ki so praviloma predstavniki manjših strank.
Seveda je logično, da bi bile večje parlamentarne stranke pripravljene podpreti dvig volilnega praga oziroma korak v smeri večinskega volilnega sistema. Zakaj? Ker so že naveličane koalicijskih vlad (beri: nadležnih manjših koalicijskih partneric) in zato nestabilnih koalicijskih vlad.
Predstavniki vseh zdajšnjih parlamentarnih strank bi se, skratka, morali čim prej znova usesti za okroglo mizo in (brez demagogije in brez fige v žepu) poskušati poiskati zanje sprejemljiv ter za državo in državljane koristen predlog nujne spremembe volilne zakonodaje.
Ko gre za dvotretjinske odločitve, imajo velike stranke nedvomno v rokah škarje in platno. Foto: Leon Vidic/Delo |
Kaj pa elektronske volitve? Na MNZ trenutno orkestru dirigira Gregor Virant, predsednik Državljanske liste, ki je uvedbo elektronskih volitev neuspešno predlagal že v času prve Janševe vlade (leta 2007). Minister Virant, kot je znano, spet razmišlja o uvedbi elektronskih volitev, s katerimi bi morda celo lahko spodbudili večjo volilno udeležbo. Izvedbo takih volitev bi lahko preizkusili že na lokalnih volitvah, na parlamentarnih pa najpozneje leta 2015. Strošek uvedbe elektronskega opredeljevanja volivcev naj ne bi bil večji od 300.000 evrov? Virant se vsaj uradno tolaži, češ da se slovenski strankokrati ne bojijo več nepredvidljivih posledic elektronskega oddajanja glasov. Z uvedbo »Virantovih« elektronskih volitev bi mogoče lahko spodbudili vnovično povečevanje volilne udeležbe. |