LJUBLJANA, LJUTOMER – V Sloveniji pridelujemo žita na približno 100.000 hektarjih polj, od tega pšenico, ki je še vedno osnova vseh žitnih prehrambenih izdelkov, na 30.000 ali največ 35.000 hektarjih površin s povprečno pridelavo 5,4 tone na hektar, kar je za dobro tono manj kot v razvitih zahodnih kmetijskih državah.
Skupna pridelava zaradi vse pogostejših ekstremnih vremenskih razmer niha med 150.000 in 200.000 tonami na leto. V zadnjem desetletju smo doživeli kar pet ekstremnih suš, in sicer v letih 2003, 2006, 2007, 2012 in 2013, ki so prepolovile pridelek. Voda pa je v letih 2011–2013 vsako leto poplavila žitna polja. Kmetje so letos poželi 175.000 ton pšenice, kar pomeni količinsko povprečno žetev, medtem ko je kakovost slabša.
Rahla žitna veriga
Pred prazniki se je med kmeti pridelovalci in mlinarji spet vnela debata o odkupnih cenah. Tako kot vsako leto želijo kmetje, zadruge, mlinarji in trgovci vzpostaviti t. i. žitno verigo, vsaj zdi se tako. Nekakšno pošteno cenovno razmerje med pridelavo žita, peko in prodajo kruha. Podpisujejo se pogodbe, ki pa nikoli ne držijo. Pred leti so denimo kmetje podpisali pogodbo z žitarji in v njej za manjši del pridelka vnaprej določili odkupno ceno, preostali del so vezali na borzno ceno. In glej ga, zlomka, v Rusiji so zaradi ekstremno suhega vremena zagorela žitna polja in cena na borzi je poskočila. Jasno, mlinarji niso bili zadovoljni in kmetom niso želeli plačati pšenice po tako visoki ceni, saj so seveda računali, da bo padla.
Spet drugič pogodbo z matično zadrugo kršijo kmetje, ki zlahka prodajo žito denimo v tujino, če jim avstrijski trgovci ponudijo višjo ceno. Navzkrižju interesov in sporom ni videti konca.
Nekdaj vsi zadovoljni
»V Sloveniji ne bomo stabilni, dokler se ne bomo držali dogovorov,« je povedala direktorica Kmetijske zadruge Ljutomer Bernardka Hlebič. Sama prav tako vidi problem v tem, da ni vzpostavljene poštene žitne verige: »Zato eni dobijo več, drugi pa precej manj oziroma premalo.« Ni kaj ugibati, trgovci dobijo preveč, kmetje pa mnogo premalo. Hlebičeva sicer opozarja, da so tudi slednji v nezavidljivem položaju, saj morajo nižati cene, da so konkurenčni. Ker je trgovin glede na število proizvodnih obratov v slovenskih mestih preprosto preveč in je naša kupna moč hudo omejena. Za kaj v resnici gre, govori resnična prigoda, ki mi jo je pred leti povedal Franc Štih starejši iz Noršincev, največji pridelovalec v Sloveniji, njegovo žito raste na 300 hektarjih polj.
Povedal mi je takole: »Cesarica Marija Terezija je določila ceno kilograma pšenice za eno žemljo. To je veljalo vse do srede osemdesetih let, pa so bili zadovoljni kmet, žitar in trgovec.«
Nekonkurenčni
Danes navadna bela žemlja stane okoli 25 centov, črna, pirina, koruzna ali ovsena precej več. Da ne govorimo o ekološki kamutovi žemlji, za katero boste odšteli tudi cel evro.
Odkupna cena pšenice za leto 2013 je bila 184,30 evra za tono (18,43 centa za kilogram), letos zaradi obilne letine manj kot 160 evrov (16 centov za kilogram). Po izračunu Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) je strošek pridelave pšenice na hektar znašal 1024 evrov (brez subvencije 332), se pravi, da bi kmetje pokrili pridelavo pri odkupni ceni 193 evrov za tono, o čemer pa so lahko le sanjali.
Štih je razložil tudi to: »Subvencija je prav tista razlika, ki nam omogoča, da sploh preživimo.« Če pa bi kmetje prodali pšenico po 250 evrov za tono, bi jim ostalo slabih 60 evrov na tono ali približno 600 na hektar s subvencijo vred. Kmetje sicer preživijo na račun svojega dela, a za razvoj ne ostane nič. Madžarska pridela 4,5 milijona ton pšenice po ceni, ki ji naši kmetje ne morejo konkurirati. Bomo jutri še imeli za seme?