LJUBLJANA, PARIZ – Čeprav se zunanjemu ministru Karlu Erjavcu menda še vedno ni uspelo odločiti, ali naj »samo zaradi arbitražnega škandala Drenikgate« (na Hrvaškem škandalu brez primere, s katerim je naše zunanje ministrstvo Sloveniji povzročilo nepopravljivo škodo, pravijo tudi Piranleaks) premierju dr. Miru Cerarju ponudi odstop ali ne, ter že zato, ker je predsednik republike Borut Pahor januarja 2010 (še kot predsednik vlade, ja) predlagal razrešitev taistega Erjavca že zaradi objektivne odgovornosti slednjega za pomanjkljivo ravnanje s komunalnimi odpadki, bi se najbrž spodobilo, da tudi Cerar predlaga Erjavčevo razrešitev. Konec koncev Cerar zagotovo dobro ve, da je v ognju Erjavčevega zunanjega ministrstva ta hip še vsaj eno hudo razbeljeno železo. Že Pahorju pa je, kot rečeno, januarja 2010 uspelo dokazati, da je razrešitev ministra odvisna – predvsem od predsednika vlade.
Katero in kakšno pa je razbeljeno železo iz Erjavčeve peči? Laže si boste predstavljali, zakaj zanj z razlogom lahko rečemo, da je razbeljeno, če se za hip vrnemo v preteklost: v lanski september. Takrat je nekdanji slovenski veleposlanik za Avstralijo in Novo Zelandijo dr. Milan Balažic – potem ko ga je Erjavec že odpoklical – zunanjega ministra javno obtožil, da privatizira in politizira ministrstvo, ki ga vodi, da nekatere zaposluje, razmešča na različne funkcije in tam zadržuje kar na lepe oči, da mu vodja kabineta zunanjega ministra Vlasta Vivod ves čas zvesto sledi, medtem ko se on preseda iz enega ministrskega fotelja v drug ministrski fotelj itn. Če se za hip zadržimo le pri domnevi, da Vivodova zvesto sledi Erjavcu: nekdanja profesorica srednje šole za farmacijo in zdravstvo in srednje ekonomske šole v Ljubljani je leta 2005 postala višja svetovalka za odnose z javnostmi v kabinetu ministra za obrambo, že kmalu pa je napredovala v vodjo protokola ministrstva za obrambo in to ostala do leta 2008, od 2008. do 2010. je bila vodja kabineta ministra za okolje in prostor, od 2012. pa je že spet vodja kabineta ministra za zunanje zadeve. Ko govorimo o vseh teh ministrih, govorimo, kajpak, le o različnih ministrovanjih Karla Erjavca.
Železa iz Erjavčeve peči
Kakor koli, ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) je lani skoraj vse Balažičeve očitke na Erjavčev račun poskušalo zavrniti kot povsem neupravičene in je zagotavljalo, da so vsi postopki na MZZ, še zlasti kadrovski, v celoti potekali v skladu z veljavno zakonodajo. Točno, zavrniti je poskušalo skoraj vse očitke. Ni namreč moglo zanikati, da je Veronika Stabej, slovenska veleposlanica v Parizu, hčerko šefinje Erjavčevega kabineta, »na osnovi njunega medsebojnega poznanstva« čisto zares najela za varuško svojega otroka. Poudarilo pa je, da je plačevanje te varuške, v obdobju od septembra 2013 do februarja 2014, »v celoti prevzela veleposlanica osebno«. Je bilo, torej, vse v najboljšem redu?
Ne, ko govorimo o še enem razbeljenem železu iz Erjavčeve peči, mislimo, jasno, prav na vrsto zlorab, ki jih je med rednim nadzorom minulega delovanja in izvajanja nalog veleposlanice Stabejeve, ki je ves čas tesno sodelovala z Erjavcem, odkril in jih v svojem zaupnem poročilu naštel diplomatski nadzornik MZZ Miha Vrhunec. Prav zaradi tega je MZZ Veroniki Stabej, ki jo je dr. Balažic umestil v trikotnik, v katerega naj bi bila poleg nje vpeta še minister Erjavec in Erjavčeva šefinja kabineta Vivodova, zdaj vendarle moral izreči opomin pred odpovedjo delovnega razmerja. MZZ je poleg tega tudi »skrajšal« njen mandat v Parizu. Zakaj samo »skrajšal«? Ker ji ga je minister Erjavec še pred tem podaljšal.
Skratka, med vsemi grehi, ki naj bi jih zagrešila Stabejeva, še posebno izstopajo njene domnevne zlorabe in goljufije, povezane s čezmerno ali neupravičeno porabo javnih sredstev in dobrin. Tudi sredstva za reprezentanco naj bi (u)porabljala za zasebne potrebe. Stabejeva naj bi resda del neupravičeno pridobljenih sredstev že vrnila.
Naše pariško veleposlaništvo naj bi, denimo, prav v času, odkar ga vodi Stabejeva, od sosedov prejelo tudi 5000 evrov odškodnine za kritje stroškov obnovitvenih del po izlivu vode v prostore rezidence. Veleposlanica naj bi prejela ček z zneskom te odškodnine, vendar pa teh 5000 evrov med nadzorom niso več našli med zavedenimi prihodki veleposlaništva, Stabejeva pa naj se tudi ne bi več spominjala nobene odškodnine. Zoper Stabejevo, ki naj bi zlorabljala službeno kreditno kartico in službeno vozilo ter s tem oškodovala proračun, poteka, ne nazadnje, tudi že predkazenski postopek. Mar pri nas ni mogoče niti to, da bi vsaj veleposlanica z vsem, kar je zagrešila, skrajšala mandat zunanjemu ministru, ki je kljub temu da je z njo ves čas odlično sodeloval (!?!), nazadnje le pomagal skrajšati njen mandat? Zakaj ne? Kje je zdaj tista nova in tako drugačna, bolj etična politika, ki nam jo že ves čas obljubljata Cerar in njegova koalicija s SMC na čelu?
Na MZZ še ni dovolj odpadkov? Dne 25. januarja 2010 je državni zbor obravnaval predlog tedanjega premierja Boruta Pahorja za razrešitev ministra za okolje Karla Erjavca zaradi njegove objektivne odgovornosti za stanje na področju komunalnih odpadkov. Še pred glasovanjem o predlogu razrešitve je sicer Erjavec sam odstopil, četudi je še kar vztrajal, da sta porevizijsko poročilo računskega sodišča o nesmotrnem ravnanju z ločeno zbranimi komunalnimi odpadki in Pahorjev predlog dve med seboj povezani posledici politične spletke v njegovo škodo. Odstopil pa je le. |
