LJUBLJANA – Predsednik državnega zbora Janko Veber je včeraj pričakovano prejel odstopno izjavo predsednice vlade mag. Alenke Bratušek, ki je, kot se boste spomnili, najprej (takoj po volilnem kongresu Pozitivne Slovenije, na katerem so za predsednika te stranke izvolili Zorana Jankovića) napovedala, da bo odstopila, a je potem to napoved nekoliko prilagodila in začela pojasnjevati, da bi bila pripravljena odstopiti, če bi bile lahko predčasne parlamentarne volitve »še pred poletjem«. Zdaj pa bo vendarle odstopila, saj se je za to v soboto dogovorila tudi s koalicijskimi partnericami, z SD, DL in stranko Desus. Očitno je poleg vljudnostnega (povsem piarovskega) klepeta s predsednikom države Borutom Pahorjem potrebovala samo malo več časa za posvetovanje. Toliko časa, da se je o tem, kaj ji kaže storiti in kdaj, pred določitvijo predvolilne taktike posvetovala še s svojimi političnimi botri oziroma mentorji, predvsem z najvplivnejšim med njimi, nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom.
Komaj pa je »na pošti oddala« odstopno izjavo – premierka v odstopu je bila z gospodarskim ministrom Metodom Dragonjo in zunanjim Karlom Erjavcem kljub temu že včeraj v Parizu, na forumu Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) – je začela tudi dobro premišljeno predvolilno kampanjo: prek družabnih oziroma družbenih omrežij je namreč državljane že začela razveseljevati s predvolilnimi slogani. Med drugim s tistim, češ da bomo volivci, ko bodo volitve, sami povedali, koga bi radi videli na čelu vlade, kar naj bi bilo, kot je dodala, konec koncev tudi edino prav. Prvič, sploh ni res, da državljani po zdajšnjem proporcionalnem volilnem sistemu na volitvah lahko izbiramo oziroma odločamo o tem, kdo bo novi predsednik vlade. Predvolilna gesla dozdajšnje premierke so žal še najbolj podobna banalnim izjavam, da po dežju pač vedno posije sonce oziroma da sonce sicer zvečer zaide, naslednje jutro pa lahko spet vzide. Znano sicer je, da je najbolj prostodušne volivce najlaže mogoče navduševati s najbolj puhlimi floskulami.
Kakor koli, državni zbor se bo z odstopom Bratuškove seznanil na izredni seji še pred koncem tega tedna (najverjetneje v četrtek), in če potem nihče ne bo predlagal novega mandatarja, bodo brez odlašanja (lahko) začeli teči roki za razpis predčasnih parlamentarnih volitev, ki bi morda (kljub pomislekom nekaterih pravnih strokovnjakov, med katerimi pa očitno ni nobenega izmed tistih, ki se glede vsega strinjajo z Bratuškovo, Kučanom ter SD, DL in stranko Desus) lahko bile še pred koncem junija.
Ni nobenega dvoma, da zgolj razpis predčasnih volitev še ne pomeni zagotovila, da se bodo stvari v naši državi po volitvah začele premikati na bolje. To je odvisno tudi od volilne zakonodaje, ki pa je pri nas nedvomno pomanjkljiva. Skrb vzbujajoče je tudi to, da se naše parlamentarne politične stranke zaradi svojih sebičnih tranzicijskih interesov niso pripravljene uskladiti in podpreti nobene izmed še tako zaželenih izboljšav volilnega sistema. Zato ne more ničesar spremeniti niti predlog poslanske skupine SDS, da bi se stranke dogovorile za spremembo 81. člena ustave in s tem menda Sloveniji omogočile »nov razvojni ciklus«. Tudi v SDS zelo dobro vedo, da Bratuškove ne podpirajo samo poslanci, ki so zapustili Jankovićevo stranko, marveč tudi vodstva SD, DL in Desusa. Zato se bo še nadaljevala polarizacija in tudi blokada parlamentarnega prizorišča.
Zakaj se SD, DL in Desus ne združijo?
»Davnega« leta 1992 smo dobili Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD), v katero so se zato, da bi na volitvah dobile več glasov, povezale štiri po političnih programih skoraj povsem enake strankokracije: ZKS-SDP, SDU, Delavska stranka in Desus. Šele čez čas se je ZKS-SDP prehodno preimenoval v ZLSD, se je Delavska stranka začela spreminjati v Delavsko zvezo pri (ZL)SD, Desus pa je nadaljeval svojo navidezno neodvisno politično pot. V tem hipu predstavniki SD, Državljanske liste in Desusa kar tekmujejo, kdo bo večkrat pohvalil mag. Alenko Bratušek, se strinjal z njenimi izjavami ali poudaril, da je odgovorna in državotvorna prav vsaka njena odločitev. Tudi ko to ne drži. Podobno je nekdanji predsednik nekdanjih Demokratov Tone Peršak na predvolilnih soočenjih leta 1996 na vse pretege hvalil dr. Janeza Drnovška. Volivci so po svoje razumeli Peršakovo početje: Drnovšek in LDS sta na volitvah prejela največ glasov, Peršakovi Demokrati pa niso nikoli več prestopili parlamentarnega praga. Če predstavniki SD, DL in Desusa čisto zares verjamejo svojim besedam, bi se zagotovo morali vprašati, čemu sploh želijo samostojno nastopiti na predčasnih volitvah. Lahko bi se povezali v Združeno listo Alenke Bratušek, jo priznali »za svojega Drnovška« in morda, zakaj pa ne, podprli tudi uvedbo večinskega volilnega sistema. Če verjamejo, da bi potem lahko ostali na oblasti.
