S hojo si je rešil zdravje, zdaj razmišlja o velikem dvoboju z Nemcem in naskoku na Guinnessov rekord. Izzivalec ima manj let kot Pero delovne dobe.
Še pred dobrimi šestimi leti je 174 centimetrov visoki Zasavec tehtal 148 kilogramov, na nujnem pregledu v ljubljanskem kliničnem centru pa ga je zdravnik trikrat zapored poslal v laboratorij, saj ni verjel lastnim očem in izvidom – raven sladkorja je bila kar 39, normalna je pet.
Hoja odpravila tablete
»Bil sem slaboten, ves čas utrujen, samo spal bi bil, vid mi je opešal. Zaradi sladkorne, holesterola, ščitnice in želodca sem moral jemati 17 tablet na dan,« se svoje katastrofalne zdravstvene slike iz februarja 2008 spominja 56-letni Perica Brkovič. Potem je hišnik zagorskega Delavskega doma vzel pot pod noge in palice v roke. Z vztrajno vadbo nordijske hoje je prišel neverjetno daleč – do nič tablet na dan in le 67,3 kilograma na tehtnici!
Leta 2009 je v nordijskem slogu prehodil pot od Zagorja do rodnega Doboja v Bosni, leto pozneje je podvig ponovil v nasprotni smeri 443-kilometrske trase, 2012. pa je želel od Brežic do Doboja postaviti nov Guinnessov rekord v neprekinjeni hoji. Zaradi visokih stroškov ga je minila želja po vpisu v legendarno knjigo rekordov, poleg tega je imel na tretjem pohodu toliko zdravstvenih in logističnih težav, da je bil prepričan, da se ne bo nikoli več lotil česa podobnega.
A ko je po enem letu končno pozabil na vročinske žulje in so nohti na nogah spet zrasli, ni mogel zavrniti izziva iz Nemčije: 33-letni telovadni učitelj Thomas Müller mu ponuja dvoboj in naskok na Guinnessov rekord v nordijski hoji.
Ambasador in odličnjak
V njunih dosedanjih dogovorih je Nemec že privolil v Zagorjanov predlog proge, to so pretežno asfaltirane ceste od Zagorja do Doboja, menda pa ima tudi pokrovitelje, ki bi krili stroške žirije Guinnessove knjige rekordov ter prispevali denar za najem spremljevalnih vozil. »Moj strošek je le moja ekipa in avtodom,« pojasni Perica, ki je kljub letom v odlični formi.
Najbrž tudi zaradi Slovenskih novic, ki jih raznaša vsak dan. Vstaja ob dveh zjutraj, do 3.15 naročnikom dostavi časopis, nato pa za trening hodi do šestih ali pol sedmih, do Trojan in nazaj, denimo. Potem mora v službo hišnika, ki jo v zagorskem Delavskem domu opravlja že 34 let. Kaj pa penzija? »Čez kako leto in pol bom lahko šel,« na hitro izračuna ljubitelj radioamaterizma in motorjev.
Z Nemcem se bo najbrž pomeril septembra ali oktobra prihodnje leto, ko ni take pripeke, in sicer na 400 kilometrov, če na tej razdalji ne bi bilo odločitve, pa sta predvidela še 50 kilometrov podaljška, da bo odločil o zmagovalcu. Dokončna odločitev o preizkušnji bo znana do pomladi prihodnje leto, nekdanji boksar pa je prepričan, da bo ob nadaljnji podpori občine Zagorje ob Savi sprejel Müllerjev izziv. »To bo še zadnja neumnost, ki jo bom naredil,« sklene Perica, junak knjige z naslovom Nori ambasador, ki je izšla julija.
Noro vztrajni pešec in ambasador sodelovanja in prijateljstva med državami in narodi nekdanje skupne države ter tudi ambasador kampanje Bodi odličnjak revije za sladkorne bolnike. Perica, sedi, pardon, hodi – pet!
Perica Brkovič prehodi s palicami na uro povprečno od 9,2 do 9,3 kilometra. Na leto zamenja približno 20 gumijastih čepkov na konicah palic, en par čevljev uniči na 500 kilometrov, v glavnem prehojenih po asfaltu. Pri nordijski hoji uporablja obuvala, številko ali številko in pol večja kot pri navadni. »Med hojo ne gledam pod noge, ampak le naprej,« poudari Pero. Zato je doslej že nekajkrat pravočasno opazil neprevidne voznike in se pred nesrečo rešil s skokom z roba cestišča v jarek. Med treningom nordijske hoje posluša glasbo, najraje Avsenike in Nikolo Bajića. Če bi bil mlajši, pravi, bi treniral hitro hojo, ki je tudi olimpijska disciplina. |
