ČRNOTIČE – Jože Andrejašič iz Črnotič pod Kraškim robom je v nedeljo dopoldne prav počasi srebal kavo, ko mu je sin sporočil, da gori. Že spet gori! Stekel je iz hiše in zagledal valeči se dim. Nemudoma je šel rešit svoje delovne stroje. Silno vroč, a tudi vetroven dan je bil idealen za ognjeno katastrofo. Preskočiti je morala le še iskrica. Ki jo je (že spet) povzročila mogočna vlakovna kompozicija, ki je drvela proti Kopru.
Premočno zavirajo
»Kriva je bila gotovo divja vožnja, ki jo uprizarjajo neizkušeni strojevodje,« je bil čvrsto prepričan Jože, prebivalec območja, koder ima železniška proga najstrmejši klanec. »Če bi namreč vozili počasneje, jim ne bi bilo treba tako silovito žlajfati,« je pripomnil mož, ki je potem vso noč stražil.
Beseda poveljnika Poveljnik Gasilske zveze Slovenije Franci Petek: »Ne more biti velika požarna ogroženost merilo, ali bomo tam gasili ali bomo tam dežurali. Če se na istem območju pojavljajo požari, je treba ukreniti, da se ta nevarnost zmanjša na minimum.« |
K mizi je stopil še 96-letni Ivan Škorja, ki je dolgo delal na železnici. Dolgoletni zavirač je najbolje vedel: »Takrat smo zavirali še na roke, zaradi česar zavor zlepa nismo mogli stisniti tako močno, kot to storijo danes. Drseče zavore se pri tem še krepkeje segrevajo, ob čemer nastajajo žareči kosci, ki zanetijo neurejen in zaraščen pas ob progi.«
Ivan se je na železnici zaposlil že daljnega leta 1947. Dvajset let zatem so zgradili progo, ki gre mimo Črnotič. »Odtlej so same težave,« so v en glas zavpili domačini pri letališču, od koder so kot kobilice vzletali drug za drugim helikopterji z vodo. Ter z njo reševali, kar se rešiti da – v tistem so pred zublji iz zraka ravno reševali cerkvico Marije Snežne, staro skoraj 500 let.
Gluha država
Črnotiška agrarna skupnost šteje 23 članov, ti pa imajo v najemu bližnje pašnike in gozdove. V teh dneh sta najbolj nasrkala Danilo Kodrič in Aljaž Sirotič. Ta je moral pred ognjem na vrat na nos rešiti kar 45 glav živine, a kaj ko ni mogel rešiti 80 hektarjev pašniškega zemljišča, imenovanega Debeli hrib. Ves je pogorel.
Tudi Aljaž ima že vrh glave tega ignorantskega odnosa, države in Slovenskih železnic (SŽ). Natančno namreč vedo, kaj bi morali pristojni storiti, da jim ne bi vsakič gorelo, a jih noče prav nihče uslišati. Še več, od zavarovalnice, čeprav imajo vsa policijska dokazila, niso od zadnjega velikega požara pred štirimi leti dobili še prav nič. Zažgano podrastje se medtem še obnoviti ni uspelo, ko je, evo, že spet do kraja požgano.
Ko je Zlatko Rojc že v nedeljo poklical te vrle odločevalce, si mu je nekdo celo upal reči, »pa saj nismo mi zažgali«!
Rojc je samo zavzdihnil. »Prav malo jim je mar, tako za ljudi kot za naravo. Državo kar naprej prosimo, celo predlagamo, poslušamo pa zgolj izgovore in smo priča nenehnemu prelaganju odgovornosti.« Državi in železnicam že lep čas svetujejo. »Prosili smo jih za stolp za črpanje vode, da bi v primeru požara takoj zajeli vodo in nam ne bi bilo treba vselej do vaškega vodnjaka. Seveda ga niso odobrili. Tu, ob železniški progi, je bil že pred petimi leti predviden tudi protipožarni oziroma zvočni zdi, pa ga še vedno ni!« je rohnel Rojc. Marijan Lipovšek, ki je prav tako stražil pred najhujšim, pa je samo zagrenjeno dodal, »očitno se jim bolj splača nastala škoda«.
»Za katero pa potem tako ali tako ne prispevajo nič,« je zamahnil Rojc.
Vsi neupoštevani predlogi
Domačini že ves čas priporočajo urejen in očiščen pas ob železniški progi, kot je navada drugje po Evropi, ki bi ga za nameček v sušnem obdobju še dodatno zalivali z vodnimi črpalkami, pa je bilo tudi to za našo državo predrago.
Zanimiva je bila ideja, da bi bila v zadnjem vagonu voda, ali pa da bi bili (vsaj) na najbolj izpostavljenem območju na vlaku tudi gasilci, a so se naši organi o tem, kot smo slišali, spopadli šele v teh dneh.
Dogovor železnic in domačinov Prvi mož Slovenskih železnic Dušan Mes: »Glede na značilnosti požara in to, da je nastal na več krajih ob progi, obstaja velika verjetnost, da ga je povzročilo zaviranje vlaka. Z domačini in gasilci smo se dogovorili, da se bomo srečali konec avgusta. Večina odsekov je sicer dobro vzdrževanih, so pa verjetno tudi taki, kjer bi stanje lahko bilo boljše, zato želimo na sestanku od domačinov slišati, katere lokacije so takšne.« |
»Ali pa bo treba del proge preprosto zminirati, da bo mir?!« se je zaslišalo nekje v ozadju.
Če bi obveljala vsaj ideja o omejitvi hitrosti na predelu železniške proge pri Črnotičah, se najbrž ne bi zgodilo, da je v nedeljo gorela celotna proga, da, prav ste prebrali. Vse od Prešnice do Črnega Kala! Je bilo kar 15 kilometrov tako razžarjenih švelerjev ali železniških pragov še premalo za našo državo?
Je za našo državo res tako nepomemben tudi podatek, da je moralo v naporno akcijo kar 300 gasilcev, ker je nekdo tako malomarno in neodgovorno zategoval svoj pas ali pa samo pozabil na svoje poslanstvo, ki bi moralo biti vselej v funkciji vseh državljank in državljanov?
Bo moral nekoč nekdo z nepokorščino, denimo, sesti na tire in na ta način opozoriti funkcionarje, ki se v teh dneh namakajo v toplem morju?
Dokler bo vladala takšna ignoranca naših organov, bodo vasice pod Kraškim robom, Črnotiče, Praproče, Podpeč, Loka, Bezovica, Zanigrad, Zazid in druge, še večkrat gorele.
