LJUBLJANA – Udeleženci so na posvetu pri predsedniku republike Borutu Pahorju razglabljali tudi o tem, da bi v skladu z našo strategijo razvoja Digitalna Slovenija 2020 izrabili neponovljivo priložnost za uresničitev pobude Slovenija, zelena referenčna država v digitalni Evropi.
Saj res, zakaj pa se Slovenija ne bi mogla v času tako imenovane četrte industrijske revolucije (digitalne revolucije) s svojo naklonjenostjo vse bolj odprti digitalni družbi preleviti v referenčno evropsko državo na področju informatike? Zakaj bi katera koli druga država uspešneje od nas ponujala svoje razvojno okolje kot domnevno zares odlično za uvajanje kompleksnih informacijskih rešitev v javne sisteme? Zakaj ne bi bili enako ali bolj verodostojni in cenjeni od vseh drugih? O, ja, lahko bi bili.
Še enkrat
obiščejo ZDA, pa bo
Marca letos je skupina slovenskih podjetij in organizacij, denimo, vzpostavila Flapax, pospeševalnik za pametne skupnosti v alpski, podonavski, sredozemski in balkanski regiji, Pošta Slovenije pa je sočasno že kar prevzela vlogo povezovalke in gostiteljice jedra takšne skupine. Prav velikost ali, če hočete, majhnost Slovenije nam konec koncev omogoča, da bi se prav vsi novi koncepti, povezani z digitalizacijo, pri nas laže in hkrati razvijali na območju vse države. Ker pa imamo tudi že nadvse razvito infrastrukturo, ker je Slovenija menda varna, zanesljiva in odprta država, v kateri živijo nedvomno kreativni ljudje, ni nobenega razloga, da ne bi v digitalni Evropi prav mi bili zelena ali celo daleč najbolj zelena referenčna država.
Mar ni minister za javno upravo Boris Koprivnikar jasno in glasno povedal, da bomo nekatere konkretne projekte, ki se pri nas že rojevajo, še dodatno lahko izboljš(ev)ali s projekti, s katerimi se bo slovenska delegacija »že septembra letos« seznanila med naslednjim obiskom v ZDA? Je. Je pa tudi res, da vse skupaj še najbolj spominja na šivanje novih cesarjevih oblačil v znani Andersenovi pravljici.
Se, na primer, še spomnite, kako je premier dr. Miro Cerar med obiskom v ZDA decembra lani (točno, na srečanju s predstavniki mednarodne korporacije EMC, ki je nedvomno med vodilnimi na področju hranjenja digitalnih informacij) iz rok izvršnega podpredsednika EMC Paula Dacierja dobil celo pismo o nameri, v katerem je omenjena korporacija izrecno izrazila svoj poslovno-finančni interes za sodelovanje pri slovenskem projektu državni računalniški oblak (DRO)? Nekateri so ob tem začeli evforično zagotavljati, da naši državici že sama strateška lokacija v srcu Evrope ponuja najugodnejšo možno priložnost za to, da postane(mo) vodilna digitalna skupnost in referenčna država na stari celini. To se je dogajalo pred komaj desetimi meseci. Pozneje pa kot da smo DRO, »enega od najambicioznejših projektov, s katerimi naj bi si zdajšnja slovenska vlada z ministrom za javno upravo Borisom Koprivnikarjem na čelu prizadevala vzpostaviti čim bolj učinkovito državno upravo na področju informatike«, sicer vsi skupaj raje zavestno potisnili globoko v podzavest, v pozabo.
Kakor koli, pred zgolj štirimi dnevi pa je premier Cerar – ko je, vau, v Celju odprl celo novozgrajeno razdelilno transformatorsko postajo – spet kakor vizionarsko poudaril, da je prioriteta njegove vlade vsekakor zelena Slovenija in da si bo zato še naprej prizadeval za uvajanje najsodobnejših tehnologij, digitalizacije, e-mobilnosti ter trajnostno naravnanih ukrepov: »Svet se premika z izjemno naglico, razvoj tehnologij še nikoli ni bil tako hiter...«
Cerar, Pahor, Koprivnikar in vsi njim podobni imajo, kajpak, načeloma prav. Govoriti o nečem pa kljub temu žal še ne pomeni tudi že kar znati in moči uspešno uresničiti takšno ali drugačno priložnost. Razlika med prvim in drugim ostaja precejšnja.