LJUBLJANA, RIBNICA – Gibanje 13. maj je v dvorani državnega sveta priredilo posvet o zgodovinski vlogi organizacije Tigr (Trst, Istra, Gorica, Reka) in njenem pomenu za današnji čas. Gibanje – njegov predsednik je civilnodružbeni aktivist Vili Kovačič, njegov glavni tajnik pa je predsednik Krščanskih socialistov Slovenije, nekdanji poslanec Pučnikovega SDZS in veliko let pozneje še Pahorjevega ZLSD Andrej Magajna – se namreč zavzema za to, da bi vse dozdajšnje laži o vlogi in pomenu pripadnikov domoljubne organizacije Tigr pred drugo svetovno vojno in med njo, te so namenoma širili slovenski oblastniki in njihovi pomagači, tako imenovani režimski zgodovinarji, vsaj ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne zamenjali za resnico in dokazljiva zgodovinska dejstva.
Na primer: prvi oboroženi spopad slovenskih domoljubov z okupatorsko vojsko se ni zgodil na namišljeni dan vstaje slovenskega naroda, torej 22. julija 1941, ko je neki Slovenec ustrelil drugega Slovenca, ki pa je bil resda žandar. So se pa zato res narodno ozaveščeni tigrovci – ti prvotno niso bili ne komunisti ne partizani, pozneje so se nekateri med njimi pridružili partizanom – prvi, že 15. maja 1941, z vojsko italijanskega fašističnega okupatorja spopadli na Mali gori pri Ribnici. V spopadu je takrat padlo (bilo ubitih) več tigrovcev, med njimi tudi legendarni vojaški poveljnik organizacije Tigr Danilo Zelen. Kot je v zvezi z nedvomno prvim dejanjem oboroženega upora proti okupatorski vojski na spominski slovesnosti, ki jo je pripravilo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije Tigr Primorske, leta 2010 priznal celo nekdanji predsednik republike dr. Danilo Türk, pa po drugi svetovni vojni tigrovcem in njihovi organizaciji žal »vse predolgo ni bilo zagotovljeno ustrezno priznanje in s tem zasluženo mesto v slovenski zgodovini«.
Tigrovci že leta 1927
Tigr tudi ni bil ustanovljen šele 26. oziroma 27. aprila 1941, ko naj bi v Vidmarjevi hiši v Ljubljani menda potekal prvi sestanek vodstva, pa ne sestanek vodstva poznejše Osvobodilne fronte (OF), temveč vodstva Protiimperialistične fronte (PIF). Slovenski komunisti so tako, kot njihov vodja in veliki vzornik Stalin, bili še vse do 22. junija 1941, ko je Hitlerjeva Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, v skladu s paktom Ribbentrop-Molotov prijatelji in zavezniki nacistov. Ne, tigrovci so se na ustanovnem sestanku svoje protifašistične organizacije na Nanosu zbrali že septembra 1927! Tigrovci so, skratka, že vse od takrat organizirali napade na predstavnike ali ustanove tedanje fašistične italijanske države. Slovenski javnosti je zagotovo še najbolj znan podatek o tem, kako je fašistično sodišče (že leta 1930) sodilo in na smrt obsodilo tigrovce Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča. Vse štiri so potem fašisti usmrtili na Bazoviški gmajni nad Trstom.
Danes prav tako vemo, da je veliko tigrovcev sodelovalo tudi v španski državljanski vojni, ki je trajala od julija 1936 do marca 1939. Na strani republike in v bojih proti petim fašističnim kolonam generala in poznejšega diktatorja Francisca Franca, kajpak. Kot je na posvetu v dvorani državnega sveta poudaril zgodovinar mag. Renato Podberšič, so prav tigrovci na začetku druge svetovne vojne oziroma napadu Nemčije na Kraljevino Jugoslavijo ustanovili prvo narodnoosvobodilno in protiokupatorsko soško legijo, a se je bila ta z Danilom Zelenom na čelu potem primorana umakniti na Ribniško. Kot je v svoji razpravi o treh totalitarizmih 20. stoletja kot slovenskem bolečinskem jedru opozorila Majda Metličar, sicer hčerka primorske prvoborke in spomeničarke Ine Colja, nekdanje zaročenke Pina (Pinka) Tomažiča, so tigrovci, ki so bili zelo dobro politično in vojaško organizirani ter ki so orožje zbirali že več let, tudi pomagali oboroževati komuniste oziroma prve partizanske enote, denimo prav Tomažičevo skupino, ter ustanavljati odbore OF. Iva Pavlin Žurman, druga hčerka Ine Colja, ki je, lahko bi rekli, nekakšen spiritus agens Gibanja 13. maj, pa je predstavila peticijo, s podpisovanjem katere naj bi spodbudili državni zbor, da bi končno ratificiral resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je Evropski parlament sprejel že 2. aprila 2009. Večina v slovenskem parlamentu je leta 2009 namreč nasprotovala ratifikaciji te resolucije, ker je EU z njo obsodila vse tri totalitarizme (poleg fašizma in nacizma tudi komunizem) in še vse evropske avtoritarne režime 20. stoletja. Zato je takrat državni zbor lahko sprejel le deklaracijo o tem, da se je seznanil z resolucijo Evropskega parlamenta.
Potem ko se je več desetletij prikrivalo in prirejalo resnico o tem, kdo, kako in zakaj je (med vojno in po njej), poleg Vosa in Ozne, ki sta jih likvidirala, načrtno onemogočal in omalovaževal predstavnike organizacije Tigr, je bilo tudi na posvetu v državnem svetu nadvse pomenljivo to, kako je dr. Vera Kržišnik Bukić z Inštituta za narodnostna vprašanja zagovarjala stališče, da bi bilo najbrž smiselno še počakati s peticijo, vsaj do takrat, ko bi se nekateri zgodovinarji in intelektualci (Jože Pirjevec, dr. Božo Repe, dr. Spomenka Hribar »pa tudi nekateri z desnice«) v nekakšni klavzuri uskladili, kaj bi bilo dobro storiti.
Novi praznik, ne pa dela prost dan Glavni tajnik Gibanja 13. maj Andrej Magajna je napovedal, da bodo že v kratkem predlagali spremembo zakona o državnih praznikih: po novem naj bi bil praznik, ne pa tudi dela prost dan, še 13. maj. V spomin na 13. maj leta 1941, ko so se na Mali gori pri Ribnici tigrovci prvi z orožjem v roki uprli okupatorjem na slovenskih tleh. Eden od udeležencev posveta v dvorani državnega sveta je Magajno naravnost vprašal, ali bo Gibanje 13. maj v nadaljevanju morda le predlagalo, da bi 13. maj, namesto 27. aprila, na katerega se leta 1941 očitno ni zgodilo nič uporniškega, v skladu z zgodovinskimi dejstvi razglasili tudi za resnični dan upora proti okupatorjem. Odgovora na vprašanje, kaj vse bi pozneje lahko sledilo, mu Magajna ni mogel dati. |
