ŠOŠTANJ – »Zdaj je še toplo in prijetno, a kmalu bo spet zima, in dotlej bi že radi domovali v novi hiši. Otrokom se oči kar zasvetijo, ko pomislijo na nov dom. Resnično sem hvaležna vsem, ki nam pomagajo,« pripoveduje 52-letna Olga Siherle in se ozira proti sveži gradbeni jami na dvorišču. S svojimi trojčki Lauro, Saro in Žanom živi v leseni in kamniti hiški v Zavodnju nad Šoštanjem, zgrajeni ob koncu 19. stoletja. Ima le okoli 36 kvadratnih metrov bivalne površine in je skoraj v vseh pogledih neprimerna za bivanje, predvsem pa daleč od obstoječih gradbenih in bivalnih standardov.
Olgi življenje v zadnjih letih ni bilo naklonjeno, a vera v lepšo prihodnost je ni zapustila. Z možem Alojzom Hermanom dolgo nista mogla imeti otrok, nato pa sta dobila kar trojčke. V hiši je bilo naenkrat premalo prostora, zato sta začela razmišljati o novem objektu. Alojz je veliko delal in se ni preveč oziral na svoje zdravje, a to ga je naposled stalo življenje: zbolel je, novembra 2009 ga je premagala pljučnica. Olga je ostala sama z otroki, ki so zdaj stari 14 let in bodo na jesen zakorakali v zadnji razred devetletke, in neizpolnjenimi načrti, za nameček je izgubila še službo, kajti Gorenje je njen obrat Notranja oprema takrat preselilo v Srbijo. Zaposlitev danes spet ima (IPC Gorenje), vendar skromni prejemki še zdaleč ne zadostujejo, da bi z njimi financirala načrte, ki sta jih zastavila z možem.
Gradbena jama za novo hišo
Lokalna skupnost je predlani na pobudo šoštanjskega župana Darka Meniha sprožila široko akcijo za pomoč Siherlovim; javljali so se zasebniki, posamezni donatorji, podjetja, še dandanes se kdo, ki je pripravljen pomagati, oglasi pri Siherlovih ali na šoštanjski občini, ki je koordinatorica projekta (ocenjen je na 100.000 evrov) in ki je družini priskrbela gradbeni načrt ter se odpovedala komunalnemu prispevku. Nato so se znova začele težave – začetek del so morali zaradi višje sile preložiti. »Oktobra lani, ko bi morali zasaditi lopate, je prišlo močno deževje s poplavami, cesto pri hiši je odnesel plaz, zato imamo dovoz zdaj speljan naokoli. Pozimi brez verig ne moreš do hiše. To ogrevamo na drva, nima izolacije, zato dopoldne, ko nas ni doma, zmrzuje. Vodovod je še iz leta 1974, streha je porozna in po podstrešju nam zateka.«
Do Siherlovih, ki živijo na 650 metrih nadmorske višine, vodita dve poti – iz Šoštanja in Topolšice. Obe sta ozki in strmi. Vožnja je poleti po sicer asfaltirani poti kljub številnim ostrim in strmim ovinkom prijetna, pozimi pa zmrzal in pomanjkanje izogibališč opravita svoje. K sreči je gradbenikom konec junija uspelo izkopati jamo za novo hišo ter navoziti pesek in konstrukcijsko mrežo, tudi z gradbenim materialom bi veljalo pohiteti, preden temperature padejo.
»Zlasti za otroke gre. Živijo in spijo tako rekoč zloženi na kup, na pogradih. Najstniki so in potrebujejo svoj prostor,« doda Olgin prijatelj Darko Srotič, ki še pravi, da bi lahko občina kljub neprecenljivi pomoči storila nekoliko več: »Občutno preveč je papirologije. Če bi jim hiša pogorela, bi že zdavnaj imeli novo. Olga je prevečkrat kar tiho.« Občina je družini ponudila nadomestno stanovanje v Šoštanju, toda Laura, Sara in Žan niso hoteli zapustiti domačije, sploh pa niso bili navdušeni nad življenjem v urbanem okolju – preveč so vajeni hribovske idile, ki žal kar pogosto pokaže tudi ostre zobe. Trdno verjamejo, da bodo ob letu osorej, torej kot srednješolci, nove šolske obveznosti že lahko izpolnjevali vsak v svoji sobici. Žan in Sara bosta bržčas zadnje poletje v dotrajani hiški preživela kar na domačiji, Laura pa je z zvezo prijateljev mladine trenutno na morju.