Na Trgu republike v Ljubljani, ki s(m)o ga tako kot marsikaj pri nas s tem, da smo iz njega naredili parkirišče, iznakazili in zasvinjali, zaradi celovite prenove že brnijo gradbeni stroji. Dela bodo trajala do jeseni. Tlakovanje trga bo izvedeno po prvotnih načrtih pokojnega arhitekta Edvarda Ravnikarja, pionirja slovenskega modernizma. Če bo trg med skupščino, Maximarketom, stolpnicama NLB in nekdanje Iskre vendarle ponovno postal Ravnikarjev, pa bo v istem času, ko bo končan, izgubil morda najpomembnejšega stanovalca.
Kar 32 let je bil to namreč Mitja Rotovnik, prvi mož Cankarjevega doma, prav tako vpetega v Ravnikarjevo stvaritev in tudi njegov največji arhitekturni biser. Rotovnik namreč od oktobra ne bo več generalni direktor CD, konec leta pa pri 71 letih odhaja v pokoj in se bo lahko še bolj posvetil svoji dolgoletni partnerici in igralki Poloni Vetrih.
Edvard (Edo) Ravnikar je bil učenec največjega med slovenskimi arhitekti Jožeta Plečnika (in tudi slovitega Francoza Le Corbusierja). Prva pomembnejša zgradba, ki jo je načrtoval samostojno, je bila kostnica padlim med prvo svetovno vojno na Žalah v Ljubljani, pozneje se je izkazal z Moderno galerijo. Pobudo za njeno gradnjo je dal pisatelj in umetnostni zgodovinar ter bratranec Ivana Cankarja Izidor Cankar. Načrte je najprej iskal pri Plečniku, pozneje je delo zaupal Ravnikarju. Ta si je zato nakopal tudi Plečnikovo zamero. Hja, arhitekti so radi sprti med sabo, tako je tudi danes... Verjetno niti Plečnik ni bil imun proti temu. Ravnikar bo Slovencem nedvomno najbolj ostal v spominu po 1960. leta urbanistično in arhitekturno celostno zasnovanem kompleksu Trga revolucije v Ljubljani, današnjega Trga republike. Ravnikarjev sin in dedič njegovih avtorskih pravic je arhitekt Edo Ravnikar ml., bolj znan kot avtor knjige Udbomafija. Besedo udbomafijec še danes uporabljajo nekateri desničarji, kadar hočejo čim bolj popljuvati koga na levi.
Milijone evrov morajo zaslužiti sami
Zanimivo, da je prav Rotovnik tisti, ki je menda odgovoren, da se je v CD vse manj čutil Ravnikarjev arhitekturni duh. V začetku leta 2008 je bilo namreč odprtje prenovljenega kluba CD. Klub je s prenovo res postal uporabnejši, vendar je izgubil svoj nekdanji čar. »Zdaj je to plastična škatla brez duše,« je ob odprtju izjavila tedanja predsednica Društva arhitektov Ljubljane Maja Ivanič. Arhitekturna stroka se je zgražala, saj je po njenem mnenju slovenski kulturni hram z vsako prenovo izgubljal del avtentične Ravnikarjeve arhitekture, s to pa dokončno podobo, za kar so najbolj krivili prav Rotovnika.
»Skozi CD gre na leto pol milijona ljudi, od države smo financirani le polovično, milijone evrov moramo zaslužiti sami. Prvo preddverje je pomemben prostor za pridobivanje prihodka. Vztrajati pri konservativnem stališču, da nas prenova ne zadeva v smislu funkcionalnosti, je nevzdržno,« jim je s svojimi argumenti odgovarjal.
Poleg Vladimirja Rukavine - Goga (tudi on je bil poleg še nekaterih eminentnih Mariborčanov poklican pred famozno parlamentarno preiskovalno komisijo, češ da je ščuval k demonstracijam pred letom dni v Mariboru), direktorja Narodnega doma Maribor in Festivala Lent, ter direktorja Festivala Ljubljana Darka Brleka je Rotovnik gotovo naš daleč najuspešnejši menedžer v kulturi. Zanj je prvo preddverje CD sicer postalo molzna krava. Od 2008. se tam lahko pripravljajo večje prireditve, kot so knjižni sejmi in kongresi, kar vse prinaša nujno potrebni prihodek, hkrati pa so prav množične prireditve tiste, zaradi katerih so bili nizek strop, slaba razsvetljava in občutljiva talna obloga daleč najbolj moteči elementi, zato so jih tudi spremenili oziroma zamenjali. Težko je namreč pričakovati, da bo tapison ostal čist, potem ko tam z rdečim vinom nazdravljajo direktorji in drugi pomembneži.
Pomenljivo je, da je pristojna konservatorka Tatjana Adamič iz ljubljanske območne enote Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije izdala kulturnovarstvene smernice, po katerih bi moral tapison ostati, strop se ne bi smel zvišati, pa tudi razsvetljava bi morala ostati takšna, kot si jo je zamislil Ravnikar. Toda Rotovnik je te smernice gladko ignoriral.
Kakorkoli že, letos jeseni naj bi trg – vsaj kar zadeva ploščad – spet zaživel v Ravnikarjevem sijaju, zagotavlja Aleš Vodopivec (mimogrede, njegov brat je sijajni zgodovinar Peter Vodopivec, njun oče Vlado je bil ugledni pravnik, politik in univerzitetni profesor, kar je bila tudi mama Katja), sicer Ravnikarjev diplomant in učenec ter profesor na fakulteti za arhitekturo. Vodopivec absolutno podpira idejo, da se trg spet tlakuje po Ravnikarjevih načrtih, in bi bila neizmerna škoda, če bi na njem začel eksperimentirati drug arhitekt.
Vprašanje je, kako se bo po odhodu Rotovnika, ki si je Cankarjev dom zamislil, ga zgradil (no ja, brez tedaj še ne strica v ozadju, pač pa v ospredju, Janeza Zemljariča, šefa gradbenega odbora, bi bila trda) in vodil šest mandatov oziroma 32 let, v njegovih čevljih znašel kdorkoli že. Kajpak obstajajo favoritke in favoriti. Minister za kulturo Uroš Grilc, ki sicer dosedanjemu direktorju očita, da ima CD premalo lastne produkcije, s čimer se lahko delno strinjamo, pa tudi, da ni bil uspešen pri pridobivanju novih sponzorjev, s čimer se, zlasti v sedanjih kriznih časih, malo težje strinjamo, bi na Rotovnikovem mestu najraje videl Uršulo Cetinski. Direktorica Slovenskega mladinskega gledališča je pred leti v CD že bila, od leta 1996 do 2006 je bila vodja gledališkega programa. Njen življenjski sopotnik je umetnostni zgodovinar dr. Tomislav Vignjević, s katerim ima sina Filipa. Rotovnik se do kandidatov ne opredeljuje, kljub temu pa se v krogih blizu Cankarjevega doma govori, da podpira tistega, ki ga bo obdržal za svetovalca, saj vendarle ne bi čisto izpregel. To naj bi bila ali Borut Smrekar ali Tanja Mlaker, za katera pa se ne ve, ali sta se sploh prijavila, vsekakor pa ne Uršula Cetinski, ki se je prijavila. Smrekar je kulturni javnosti dokaj znan, med letoma 1998 in 2005 je bil direktor in umetniški vodja ljubljanske Opere in baleta, pozneje pod kulturnim ministrom Simonitijem razrešen in odpuščen, zaradi česar je vložil tožbo in jo tudi dobil, danes pa je svetovalec upravnice Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Vsaj za širšo javnost pa je popolnoma nepopisan list Tanja Mlaker, Štajerka iz Grobelnega, ki je kasneje študirala v Ljubljani, nato pa odšla na tuje. Konec prejšnjega tisočletja se je ustalila na Nizozemskem, kjer je zdaj v nacionalni operni in baletni hiši v Amsterdamu poslovna vodja. |
