Bo moral umreti, ker čaka na kirurga?

CELJE – »Veste kaj, počasi mi postaja vseeno,« je sredi pogovora zamahnil z roko 53-­letni Elvis Mahnič, ki se že več let bori z rakom na danki. Nato je za nekaj trenutkov umolknil in se zagledal v tla, kot da nima več moči, da bi pripovedoval naprej. »V resnici ne gre toliko zame, star sem in utrujen od vsega. Tudi zdravnikom sem tako rekel. Ampak v čakalni vrsti za operacijo nas je več kot 30 onkoloških bolnikov, samo jaz jih poznam toliko. In kar je najhuje – med njimi so tudi otroci!«

Začelo se je s sinovo smrtjo

Elvisovo življenje se je prelomilo leta 2002, ko mu je v prometni nesreči pri Gradcu umrl sin. Tega, kot pove brez zadržkov, ni prebolel nikoli. Psihične travme so se kmalu začele kazati na telesu; na anusu so se mu pojavili polipi, ki so bili najprej videti precej nedolžno, nato pa so se začeli množiti in debeliti, kar je povzročilo močne krče in bolečine. Zaradi njih je moral Primorec, ki v Celju živi zadnja štiri leta, opustiti delo barmana, ki ga je sicer z veseljem opravljal 25 let (večinoma je delal po hotelih na Obali in v Italiji). Sledil je večletni boj z birokracijo – vse do predlani, ko so ga invalidsko upokojili, se je moral preživljati z le 204 evri socialne pomoči. »Vsak stres je na meni pustil določene posledice, a zdravja mi ne more povrniti nihče,« žalostno pripomni.

Z zdravniki, doda, ima različne izkušnje. »Nekateri so me odslavljali z napotkom, naj pazim na higieno, spet drugi so me pošiljali v psihiatrično bolnišnico, misleč, da je vse na duševni osnovi. Nekaj časa sem jim popuščal in jemal antidepresive, potem pa sem ugotovil, koliko stranskih učinkov imajo te tablete, zato sem jih opustil,« razloži sogovornik.

A na srečo so bili tudi takšni, pove, ki so se zanj zavzeli z vsem srcem. Pred štirimi leti, ko se je preselil v Celje, si je tu poiskal novo osebno zdravnico, ki se je že na prvem pregledu zgrozila. »Pojasnila mi je, da je moja zadnjica vsa rakava, in me kot nujen primer poslala na kirurgijo. Operirali so me v nekaj dneh.«

Rak se je ponovil

Po posegu in napornih obsevanjih se mu je zdravje izboljšalo. Živel je dokaj običajno življenje, vse do pred nekaj tedni, ko je spet začutil močne bolečine: »Zdravnica me je ponovno poslala na onkologijo, saj se mi je po anusu spet razrasel tumor. Če poči – in poči lahko kadar koli –, se mi bo rak po krvi razširil po vsem telesu,« je zaskrbljen Elvis. Kljub temu datuma za operacijo še nima določenega: »Zdravniki sami so mi sicer povedali, da moram na poseg čim prej. Ko se rak enkrat razširi, bo za vsako zdravljenje prepozno. A dejali so tudi, da moram v čakalno vrsto, saj preprosto nimajo dovolj kirurgov, ki bi lahko opravili vse potrebne operacije.«

V Elvisu, ki prizna, da je od dolgoletnega boja z boleznijo in sistemom že nadvse utrujen, se zdaj kopičijo žalost, zaskrbljenost in – jeza: »Sem jim že rekel, naj me kar evtanazirajo. Če bi bil drugačnega karakterja, bi spodaj na trgu kaj vrgel v zrak. Potem bi v zaporu imel vsaj družbo in tri tople obroke,« se kislo nasmehne. »Takole vam povem,« je nato še enkrat zavzdihnil: »Ljudje v Sloveniji ne umirajo zaradi raka, ampak zaradi čakalnih vrst. Država dobesedno čaka, da nas pobere!«