ČAKANJE NA SMRT?

Bo moral umreti, ker čaka na kirurga?

Objavljeno 08. junij 2016 18.36 | Posodobljeno 08. junij 2016 18.36 | Piše: Maja Kepic

Elvis Mahnič se boji, da bodo rakavi polipi počili in se po krvi razširili po telesu.

»Vsak stres je na meni pustil določene posledice,« obupuje Primorec, ki zadnja leta živi v Celju. Foto Dejan Javornik

CELJE – »Veste kaj, počasi mi postaja vseeno,« je sredi pogovora zamahnil z roko 53-­letni Elvis Mahnič, ki se že več let bori z rakom na danki. Nato je za nekaj trenutkov umolknil in se zagledal v tla, kot da nima več moči, da bi pripovedoval naprej. »V resnici ne gre toliko zame, star sem in utrujen od vsega. Tudi zdravnikom sem tako rekel. Ampak v čakalni vrsti za operacijo nas je več kot 30 onkoloških bolnikov, samo jaz jih poznam toliko. In kar je najhuje – med njimi so tudi otroci!«

Začelo se je s sinovo smrtjo

Elvisovo življenje se je prelomilo leta 2002, ko mu je v prometni nesreči pri Gradcu umrl sin. Tega, kot pove brez zadržkov, ni prebolel nikoli. Psihične travme so se kmalu začele kazati na telesu; na anusu so se mu pojavili polipi, ki so bili najprej videti precej nedolžno, nato pa so se začeli množiti in debeliti, kar je povzročilo močne krče in bolečine. Zaradi njih je moral Primorec, ki v Celju živi zadnja štiri leta, opustiti delo barmana, ki ga je sicer z veseljem opravljal 25 let (večinoma je delal po hotelih na Obali in v Italiji). Sledil je večletni boj z birokracijo – vse do predlani, ko so ga invalidsko upokojili, se je moral preživljati z le 204 evri socialne pomoči. »Vsak stres je na meni pustil določene posledice, a zdravja mi ne more povrniti nihče,« žalostno pripomni.

Z zdravniki, doda, ima različne izkušnje. »Nekateri so me odslavljali z napotkom, naj pazim na higieno, spet drugi so me pošiljali v psihiatrično bolnišnico, misleč, da je vse na duševni osnovi. Nekaj časa sem jim popuščal in jemal antidepresive, potem pa sem ugotovil, koliko stranskih učinkov imajo te tablete, zato sem jih opustil,« razloži sogovornik.

A na srečo so bili tudi takšni, pove, ki so se zanj zavzeli z vsem srcem. Pred štirimi leti, ko se je preselil v Celje, si je tu poiskal novo osebno zdravnico, ki se je že na prvem pregledu zgrozila. »Pojasnila mi je, da je moja zadnjica vsa rakava, in me kot nujen primer poslala na kirurgijo. Operirali so me v nekaj dneh.«

Rak se je ponovil

Po posegu in napornih obsevanjih se mu je zdravje izboljšalo. Živel je dokaj običajno življenje, vse do pred nekaj tedni, ko je spet začutil močne bolečine: »Zdravnica me je ponovno poslala na onkologijo, saj se mi je po anusu spet razrasel tumor. Če poči – in poči lahko kadar koli –, se mi bo rak po krvi razširil po vsem telesu,« je zaskrbljen Elvis. Kljub temu datuma za operacijo še nima določenega: »Zdravniki sami so mi sicer povedali, da moram na poseg čim prej. Ko se rak enkrat razširi, bo za vsako zdravljenje prepozno. A dejali so tudi, da moram v čakalno vrsto, saj preprosto nimajo dovolj kirurgov, ki bi lahko opravili vse potrebne operacije.«

V Elvisu, ki prizna, da je od dolgoletnega boja z boleznijo in sistemom že nadvse utrujen, se zdaj kopičijo žalost, zaskrbljenost in – jeza: »Sem jim že rekel, naj me kar evtanazirajo. Če bi bil drugačnega karakterja, bi spodaj na trgu kaj vrgel v zrak. Potem bi v zaporu imel vsaj družbo in tri tople obroke,« se kislo nasmehne. »Takole vam povem,« je nato še enkrat zavzdihnil: »Ljudje v Sloveniji ne umirajo zaradi raka, ampak zaradi čakalnih vrst. Država dobesedno čaka, da nas pobere!«


Krivo je pomanjkanje kadra!

Za komentar smo se obrnili tudi na Onkoliški inštitut Ljubljana. Kako dolga je povprečna čakalna doba onkološkega bolnika na operacijo, pravijo, nam ne znajo povedati, saj je odvisna od vrste raka in predvidenega operativnega posega. »Trenutno čaka na operacijo 62 bolnic s tipnim rakom dojk. Povprečna čakalna doba je 24 dni. Na operacijo debelega črevesa čaka osem bolnikov od 3 do 42 dni (povprečno 22 dni), na operacijo danke pa 16 bolnikov (povprečno 10 dni),« nam je sporočil dr. Nikola Bešić. »Žal na to, koliko jih lahko operiramo, zelo vplivata izrazito pomanjkanje osebja na intenzivnem oddelku in pomanjkanje anesteziologov. Posebej moramo omeniti močno okrnjeno število medicinskih sester na intenzivnem oddelku, ki lahko ustrezno poskrbijo za največ sedem bolnikov. Naš intenzivni oddelek mora poskrbeti tudi za življenjsko ogrožene internistične in radioterapevtske bolnike, tako da za kirurške bolnike ostanejo le 3­ do 4 postelje. Prav zaradi tega že od aprila ne moremo sproti operirati toliko bolnikov s tumorji prebavil, kot jih dobimo novih v ambulanto,« pove sogovornik. Na inštitutu poteka usposabljanje novih medicinskih sester na intenzivnem oddelku in predvidoma bodo od jeseni tam lahko oskrbeli osem, do konca leta pa deset bolnikov. »Dotlej moramo naše bolnike žal usmerjati v druge bolnišnice,« je sporočil dr. Bešić, ki za alarmantno stanje v veliki meri krivi državo: »Zdravstvu bi morala nameniti bistveno več finančnih sredstev in zaposliti bi morala več kadra.« 

 

 

Deli s prijatelji