VELIKE LESE – »Prihajam pred parlament Republike Slovenije!« V očeh mu je pisalo, da bo to tudi dejansko storil, končno nekdo, smo pomislili, končno nekdo, ki ima jajca! Zdi se, da 46-letni Jože Vidmar iz Velikih Les le ni tisti, ki tako kot večina (vas in nas) ostane zgolj pri besedah, je človek dejanj, zdi se, da je tedaj nasproti nas v kuhinjici sedel znanilec slovenske revolucije. Mali človek, na katerega je država povsem pozabila! Preprosti Dolenjec, iz katerega se država dela norca. Kolikokrat slišimo širokoustenje, da bo šel ta in ta pred parlament in pokazal slovenski politiki, naj se neha igrati z njim. Kolikokrat slišimo tega in tega, da jih ne more več gledati in da bo končno ustavil te njihove lažnive konje. A Slovenec je apatičen … in pragmatičen. Raje potem že navsezgodaj vstane in pohleven odide na šiht. Tam mora seveda spet prenašati ponižanja, udarce pod pasom, drugega za drugim; zvečer, ko ves utrujen in pretepen sede pred televizor, pa spet prisluhne tem večnim lažem.
Prej ali slej pride čas, čas za akcijo, čas za revolucijo, kot prepeva Niet, čas za resnico in čas za pravico. Ko je treba ukrepati, ko je treba tok zgodovine preusmeriti. Na bolje. V zgodovinskih čitankah o teh akterjih seveda ne boste nikoli brali, tam je prostor le za lažne prince. Za tiste pri koritu. Pravi junaki so samo in izključno tisti v prvih bojnih vrstah, neustrašni veslači na galejah, ki potem slavo nehote prepustijo fikusom, tistim, ki o naših usodah odločajo v udobnih pisarnah. In še nekaj: revolucije se začnejo šele z evolucijo neprijetnih dogodkov, zaradi zatiranja.
Vojno stanje
»Ko se enkrat odločim, grem do konca! Pa četudi bi takrat s topom streljali za mano, jaz grem!« je še enkrat odločno napovedal besni Jože. Takrat, ko je zajokala njegova Irina. »Joka, ker ne želi, da bi šlo to v časopis!« je razložil. »Sam se odloči, sam se odloči,« je ponavljala. »Gre za to, da sem tujka, da sem brez papirjev, da me lahko izženejo,« je zahlipala. Jože nas je le srepo pogledal. To je bil pogled vojnega veterana, ki se je boril za slovensko osamosvojitev, to je bil pogled šoferja, ki je prevozil najbolj krizna žarišča, pa se mu ni nič zgodilo, to je bil pogled človeka, ki bi rad delal, pa mu skorumpirana država tega ne dovoli. To je bil pogled nekoga, ki mu je lani do tal pogorela hiša (zaradi dotrajane električne napeljave). To je bil pogled očeta dveh majhnih otrok – Ervina in Gabrijele.
Nikakor mu nismo zamerili njegovih nervoznih misli. »To je takšen fuk!« Zatem je Jože še sočno zaklel. Če nisi pri koritu, če ne podmažeš pod mizo, preprosto ne moreš dobiti dovolilnic za prevoz blaga. »Če ne bi bilo Irine, bi že zdavnaj pripeljal pred parlament in zahteval dovolilnice. Prascem lopovskim bi zaparkiral vrata!« Misli so se mu v tistem razbežale, skočile v čas osamosvojitvene vojne, ko so se vsi poskrili. »Sram me je, da sem služil za takšne strahopetce!«
Potem je v Ivančni Gorici vozil špedicijo, vozil v Srbijo in Bosno, v času podivjanih hord, tja, kamor si nihče ni upal. Že takrat so ga imeli za norega, »obenem pa so me imeli za najboljšega šoferja, zato sem bil tudi najbolje plačan,« je še dejal. Kljub temu je postal višek. Potem je pod oderuškimi najemninami vzel kamion, vozil v najbolj nore kraje, vse tja do daljnega Kazahstana, 14 dni vožnje od tod. Zaradi norih birokratskih zahtev je primoran voziti le še za tujce, domači tako ali tako ne plačujejo. Obrtno zbornico ima za leglo korupcije. »Vsa ta leta je bila ena sama živa borba, vsak ljubi dan gre na nož,« je skrušeno dejal. »Veste, v vojnem stanju živim že več kot 20 let!«
Življenje je dejansko navaden boj za preživetje. Predobro smo razumeli Jožeta, ki je to životarjenje opisal kot – vojno stanje.
Fental bo državo
Ko je večkrat zapovrstjo pri Lvovu naložil hlodovino, ga je tam vselej tako lepo gledala Irina. Vzel jo je seboj. Kljub temu da je tu že skoraj desetletje, se Irina še kar bori z mlini na veter. »To traja in traja in traja,« pove blondinka, to pot brez solz. Doslej je imela tu začasno bivališče, želi si stalno. Kolikokrat je morala že v Ukrajino, na 1200-kilometrsko pot po potrdila, takšna in drugačna. Zadnjič je prišla nazaj, pa ji je referentka hladnokrvno odvrnila, da pač manjka še en žig. Spet je morala v Ukrajino, na 1200-kilometrsko pot, pazite, po en ubogi štempelj! Ko je prišla nazaj, spet ni bilo v redu, zdaj referentka potrebuje še prevod. Vse pa gre takoooo počasi. »Ne morem delati, nisem zavarovana!« ji je šlo spet na jok, Jože pa je tedaj zarenčal: »Pes, ki tamle po cesti hodi, ta pes ima več pravic kot ona!«
Dobro, že, že, če zna človek pravilno slalomirati, malo sem, malo tja, pride bržkone veliko prej do želenega cilja. Priznajmo, tako razmišlja tudi slovenska duša. Toda pomislite: kaj pa če se vam v nekem trenutku to slalomiranje, to večno izigravanje sistema, povsem upre? Ko kdo, tako kot Jože, opazi, da je korupcijo moč pregnati le še z železno štango. »Ne vem, kolikokrat sem se na ta način že rešil!« Tudi pri nas, ko je besen letel za našimi policisti, ki so se mu smejali v glavo in se norčevali iz njegovega položaja.
»Takrat bi policaja zlahka fental!«
Pa ga ni. Jože, ki se mu je slalomiranje v zbirokratiziranem aparatu dokončno uprlo. Temu bi rad prerezal vrat, nekako bi fental svojo državo, »ki ne funkcionira, kamor koli se obrneš, ne moreš prav nič urediti, vsi samo lažejo, iščejo svoje koristi in te imajo za zmešanega!«
Ko bo prišel pravi trenutek, bo Jože Vidmar pred vrata parlamenta parkiral svoj kamion in vsaj za hip preprečil njegovo delovanje. Znanilec težko pričakovane revolucije bo takrat zagnal valjar, pred katerim se bodo rešili le pošteni, pridni in delavni. Fikusi pa bodo oveneli.
