Čas tradicionalnega zimskega izlova cipljev v zaščitenem piranskem ribolovnem rezervatu se to zimsko sezono končuje. Dovoljen je od 1. novembra 2014 do konca aprila, tako da so tu še zadnji dnevi pričakovanj ribičev, da bi zajeli katero večjo jato. Dovoljenih je 10 poskusov in to sezono so v rezervatu vrgli mreže že petkrat. Sreča jim je bila naklonjena sredi januarja, ko so zajeli približno 1,3 tone orad, ovčic, ribonov in šurov, a kaj ko je bilo v mrežah tradicionalnih zimskih cipljev le za vzorec.
Čakajo na večji ulov
Večina jih je končala v obalnih ribarnicah in pri gostincih, tako da so v notranjost prišli le redki. Ribji gurmani imajo pozimi ujetega ciplja raje od kulinarično bolj zvenečih in tudi mnogo dražjih rib. Znano je, da ob nižjih temperaturah plavajo tesno skupaj v večjih jatah. Malo se prehranjujejo, zato se izčistijo in so takrat najslajši. Pozimi najraje priplavajo v plitvejše morje, v zatišne lege, kakršna je v Piranskem zalivu. Tam ribiči sicer prežijo nanje, a zadnja leta jim kljub prizadevanjem z večjim ulovom ni uspelo.
Pred desetletji je bilo drugače, saj so jih ujeli tudi po 100 ton ali za kar 10 vagonov, v povprečju od 40 do 50 ton. Mnogi se sprašujejo, kaj se dogaja, saj gre za tradicionalni izlov, ki je bil nekoč nadvse uspešen. O tem, a tudi o zgodovini tega organiziranega ribolova piranskih ribičev, njihovih načinih in o ljudeh, ki so sodelovali pri njem, pripoveduje raziskovalec ribištva in ribiške dediščine severnega Jadrana, Pirančan Vinko Oblak.
Mreža vzdolž celotne Punte
»Najstarejši znani pisni vir o ribolovu, kjer se omenja piranski ribolovni rezervat oziroma sečoveljsko lovišče rib, najdemo v listinah, ki jih hranijo v piranskem arhivu in so iz leta 1173. Potrjujejo, da začetki organiziranega ribolova in tudi lova na ciplje tam segajo že najmanj tisoč let nazaj.« Kot je povedal Oblak, so še v začetku prejšnjega stoletja za lov cipljev uporabljali 1000 metrov in več dolgo mrežo, imenovano trata. Ko so jo na kopnem sušili in krpali oziroma pripravljali za lovljenje rib, se je raztegnjena vila vzdolž celotne Punte. Po drugi svetovni vojni se je organiziranost ribičev za zimski izlov cipljev velikokrat spreminjala.
O tem, kako so jih lovili nekoč, Oblak hrani stare dokumentarne fotografije o izlovih na lokacijah Carse – Piranski kras, Kanegra, zaliv Fazan, Seča, skladišča soli in še kje v zalivu. Delček tega dragocenega gradiva različnih avtorjev nam je prijazno odstopil za objavo. Na posnetkih so ujeti nekdanji prekaljeni ribiči Domenico Muesan - Neti, Romano Maraspin, Guerino Bullo, Antonio Bullo - Brodaci, Angelo Raspin - Cogo, Remigio Sironič, Roman Roškar, Sergio Perentin in drugi.
Ribiči pravijo, da taki izlovi danes niso možni, saj ne lovijo več enako in tudi narava se spreminja. Območij, kjer bi lovili s tako veliko mrežo kot nekoč, ni več, školjčišča in ribogojnice omejujejo prostor za mreže in tudi nadzor v rezervatu je slab. V zimi 2013/2014 so v devetih organiziranih izlovih skupaj ujeli dve toni cipljev. Nazadnje so se na lov podali v noči na 9. april. V mrežah je bilo tokrat med drugimi ribami po grobi oceni okoli 600 kilogramov cipljev. Dovolj, da so se jih najedli vsaj na Obali.
Včasih so se ribiči nastanili v hiši ob mandraču na lokaciji Ribič na Seči. Po celotnem ribolovnem rezervatu so pluli, dežurali in oprezali za jatami rib. Ko so jih opazili, so obvestili že pripravljene ribiče. Mrežo so v morje polagali z dvema ploviloma, med njimi znanima kot bizarki, s primerne oddaljenosti od jate in jo obkrožili. Sledil je fizično zahteven izvlek proti obali, pri katerem je po več ur sodelovalo mnogo domačinov, zlasti krepkih kmetov. Ulov so tradicionalno pripeljali v piransko pristanišče na pomolček malega mandrača ob gledališču Tartini, kjer so ciplje z lopatami pretovorili v kašete, jih sprali z morsko vodo, stehtali, pokrili z ledom in natovorili v tovornjake za v Trst in kraje v notranjosti. Še zlasti velik ulov je bil leta 1964, ko so natehtali okoli 100 ton cipljev. |
